Gospod, naš Odrešenik,
stojimo pred praznim grobom, kot nekoč Marija Magdalena in ljubljeni učenec Janez.
V temi zgodnjega jutra, ko je še vladala negotovost in žalost ob izgubi, je Marija prva naletela na odstranjen kamen. Njeno srce je preplavil strah, misleč, da so vzeli tvoje telo. Stekla je k Petru in Janezu, z besedami: “Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili” (Jn 20,2).
Njena ljubezen in predanost te nista pustili počivati, njeno iskanje je bilo prvo pričevanje tvojega vstajenja.
Tudi mi, Gospod, se včasih znajdemo pred praznimi grobovi svojih življenj. Grobovi izgubljenih sanj, prekinjenih odnosov, izginulega upanja. Kamen je odstranjen, a namesto veselja nas prevzame zmeda, ne vemo, kam je izginila radost, kam je odšel smisel. Naše srce te išče v znanem, v preteklosti, a te tam ne najde.
Peter in Janez sta se odzvala na Marijin klic in stekla h grobu. Njuno hitenje je odražalo željo po resnici, po razjasnitvi skrivnosti. Janez, ki je prispel prvi, se je sklonil in videl povoje, a ni vstopil.
Morda je v tistem trenutku čutil spoštovanje do svetosti tega kraja ali pa ga je prevzela negotovost ob nenavadnem prizoru. Peter, bolj neposreden, je vstopil in videl, kar je ostalo: “Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu.” (Jn 20,6-7)
Gospod, v teh podrobnostih se skriva sporočilo. Urejeni povoji in posebej zvit prtič niso bili sledi nagle kraje. Kažejo na mir, na urejenost božanskega posega. Tvoje vstajenje ni bilo beg pred smrtjo, ampak zmaga nad njo, preobrazba, ki je pustila za seboj le sledi zemeljske minljivosti.
Janez je ob pogledu na te urejene ostanke videl in veroval. (Jn 20, 8) Njegovo srce je prepoznalo resnico, ki je presegala človeško razumevanje. Vera se je rodila ob pogledu na praznino, ki je govorila o polnosti novega življenja.
Tudi mi, Gospod, te prosimo za takšno vero. V trenutkih, ko stojimo pred praznimi grobovi svojih pričakovanj, ko se zdi, da je izginilo vse, kar je dajalo smisel, naj bi z očmi vere videli onkraj praznine. Pomagaj nam razumeti, da tvoja odsotnost v starem ne pomeni tvoje odsotnosti v novem.
Tvoja pot ne vodi nazaj, ampak naprej, v vstajenje, v novo življenje.
Včasih smo kot učenca, ki še nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Njuno razumevanje je raslo postopoma, skozi izkušnjo srečanja z vstalim Teboj. Tudi naša vera se pogosto krepi počasi, skozi preizkušnje in razodetja tvoje prisotnosti v naših življenjih.
Gospod, pomagaj nam, da bomo odprli svoja srca za razumevanje Pisma, za spoznanje, da tudi naše izgube in praznine niso končna postaja. Ti si tisti, ki iz smrti ustvarja življenje, iz teme svetlobo, iz obupa upanje. Naj bi v vsaki izgubi prepoznali priložnost za novo rojstvo, za novo srečanje s tvojo ljubeznijo, ki premaga vse.
Naj se spomnimo, da je praznina groba napoved polnosti vstajenja. Naj se spomnimo, da so urejeni povoji znamenje tvoje urejenosti in načrta za naše življenje, ki presega našo trenutno zmedo. Naj se spomnimo, da je vera Janeza vzklila ob pogledu na to tiho pričevanje tvoje zmage.
Gospod, ko stojimo pred praznimi grobovi svojih življenj, naj bi tudi mi videli in verovali. Verovali, da nisi mrtev, ampak živ in da si z nami tudi v naših najbolj praznih trenutkih. Verovali, da bo tvoja ljubezen preoblikovala našo žalost v veselje in naš obup v upanje. Verovali, da bo za vsakim petkom prišla velikonočna nedelja.
Amen.
