Gospod,
danes se prebujam v nov dan. Morda z istimi stvarmi kot včeraj, z enakimi obveznostmi, z znanimi obrazi in znanimi skrbmi. A nekaj je drugače: to je dan, ki si ga Ti naredil. In ker si ga naredil Ti, ni navaden. Je poseben. Je dar. Je prostor, kjer se lahko znova srečava.
Zato si danes ne želim bežati v prihodnost, ne obžalovati preteklosti, ampak ostati tu s Teboj, v tem trenutku, v tem dihu. Nočem čakati na boljše čase, popolne pogoje ali idealne občutke. Nočem odlašati z radostjo. Nočem odlašati z zaupanjem. Danes je čas zanje.
Gospod, priznam, včasih se mi zdi, da nimam razlogov za radost. Včasih moje srce nosi utrujenost, skrbi, negotovost. In vendar – ko pogledam globlje, tam najdem Tebe. Ti si tisti, ki vabiš:
“Veselite se v Gospodu zmeraj! Še enkrat pravim: veselite te!” (Flp 4, 4)
Ne zato, ker je vse popolno, ampak ker si Ti prisoten. Ker si Ti zvest. Ker si Ti vir veselja, ki ne izhlapi, ko minejo občutki.
Zato te prosim: daj mi danes radost, ki ni odvisna od vremena, uspeha ali razpoloženja. Daj mi radost, ki se zasidra v zaupanju.
V gotovosti, da sem ljubljen, tudi če padem. Da sem sprejet, tudi če ne zmorem vsega. Da sem voden, tudi ko ne vidim poti.
In daj mi zaupanje, ki ne temelji na moji moči, ampak na Tvoji obljubi. Tvoji besedi. Tvoji bližini. Zaupanje, da Ti delaš tudi takrat, ko jaz ne razumem. Zaupanje, da Ti vidiš dlje. Da ne zamudiš. Da nisi nikoli prepozen.
V Pregovorih piše:
“Zaupaj v Gospoda z vsem srcem in se ne zanašaj na svoj razum. Na vseh svojih potih ga spoznavaj, in on bo poravnal tvoje steze.” (Prg 3, 5–6)
Gospod, kako pogosto se zanašam na svoj razum, na lastne izračune in načrte. A danes Te prosim, naj bo moje srce prosto od te potrebe po nadzoru. Naj bo prožno. Odprto. Učljivo.
Izročam Ti ta dan. Izročam Ti svoje delo, svoje skrbi, svoje pogovore, svoja srečanja. Izročam Ti svojo družino, ljudi, ki jih nosim v srcu. Izročam Ti tudi svoje odnose, ki so napeti ali oddaljeni.
Ti si Gospod odnosov. Tam, kjer jaz ne najdem poti, jo lahko ustvariš Ti.
Pomagaj mi danes videti lepoto, ki je že tukaj – v vsakdanjih stvareh. V kavi, ki diši. V otrokovem pogledu. V listu, ki zaniha v vetru. V prijazni besedi, ki je izgovorjena mirno, a ostane.
Naj bom občutljiv za Tvoje sledi, ki jih puščaš skozi ljudi in stvari, ki jih pogosto prezrem.
In naj bo moje srce nežno. Naj bo moje srce voljno. Naj bom danes blagoslov tam, kamor stopim – s pogledom, ki razume, z besedo, ki spodbuja, z molkom, ki spoštuje.
Naj se dan ne konča z občutkom izgube, ampak s hvaležnostjo. Ne z izčrpanostjo brez smisla, ampak z notranjim mirom, da sem hodil s Teboj.
Gospod, danes je dan, ki si ga Ti naredil. Naj ga ne preprosto preživim, ampak zares živim. Naj bo ta dan zaznamovan z radostjo, ki prihaja od Tebe, in zaupanjem, ki se ne omaja, ko pridejo viharji.
Amen.
