Otrok moj,
poslušaj.
Vem, kaj načrtujem zate. In te misli niso prazne, niso nepomembne. Niso bežen trenutek. Moji načrti s teboj so skrbno stkani. So načrti za mir, ne za nesrečo. So pot, ne konec. So začetek, ne obup.
Dajem ti prihodnost. In v njej je prostor za upanje. Ne takšno, ki mine, ampak takšno, ki ostane, tudi ko vse drugo izgine.
Morda si utrujen. Morda si izgubil zaupanje vase, v druge, vame. Vem, da včasih težko verjameš, da lahko pride še kaj dobrega. A prav zato ti govorim: jaz sem Bog, ki odpira vrata tam, kjer so jih drugi zaprli. Sem Bog poti, tudi tam, kjer je pokrajina suha. Sem Bog tišine, ki govori ravno takrat, ko misliš, da sem najbolj oddaljen.
Tvoje življenje ni naključje. Tvoje srce ni brez namena. V njem že tli hrepenenje po več, po globlje, po resnično. To hrepenenje je dar. Ne zatri ga. Ne zastriži mu peruti. Dvigni ga. Hrani ga z resnico, ne z dvomom. Jaz sem tisti, ki sem ga položil vate.
Preveč časa si se skrival za lažnimi podobami, za strahovi, ki niso tvoji. Vzemi jih iz sebe in jih izpusti. Zdaj je čas za rast. Ne zahtevam od tebe moči, ki je nimaš. Želim pa tvojo pripravljenost, da greš z menoj. Samo toliko. Da v meni znova začneš verjeti, čeprav še ne razumeš. Da se mi zaupaš, preden vse vidiš. Da stopiš, še preden se pot razkrije.
Ne boj se spremembe. Ne boj se tega, kar ne poznaš. Jaz sem tam. Jaz grem pred teboj. Tvoj korak ni sam, tvoja odločitev ni prazna. Če mi odpreš srce, ti dam novo srce. Ne takšno, ki se boji, ampak takšno, ki ljubi. Ne takšno, ki se krči, ampak takšno, ki raste. Dajem ti svojega duha, da ne boš več živel iz svojih moči, ampak iz moje navzočnosti.
Tudi če si padel, vstani. Tudi če si see izgubil na pot, prisluhni: kliče te glas, ki nikoli ni prenehal klicati.
Ne zato, ker si idealen. Zato, ker si moj. Zato, ker te ljubim. Ne obotavljaj se več. Ne čakaj na popoln trenutek. Ta trenutek je dovolj.
Svetloba te čaka. In pot, ki vodi naprej, se prav zdaj odpira pod tvojimi nogami.
Sem ob tebi.
