Gospod,
v tem dnevu, ko vse hiti in se svet pogosto zdi kot kraj prepiha, nemira in napetosti, si želim najti prostor zavetja. Ne zato, ker bi želel bežati od sveta, ampak ker potrebujem spomin, da nisem sam.
Ko berem besede iz Psalma 91, se v meni nekaj umiri:
»S svojimi perutmi te bo pokril, pod njegovimi krili boš našel zavetje; njegova zvestoba je ščit in oklep.«
Gospod, hrepenim po tem zavetju. Ne po prostoru, kjer se nič ne zgodi, ampak po kraju, kjer sem lahko to, kar sem. Kjer me nič ne sili, da bi bil močan, če sem izčrpan.
Kjer me nič ne priganja, da bi bil popoln, če nosim rane. Kjer lahko z dihom spustim vse, kar sem si naložil sam, in odkrijem, da je Tvoja navzočnost dovolj.
Tvoja podoba ptice, ki razpne svoja krila nad svojim mladičem, me pomiri. Pod Tvojimi krili ni grožnje, ni sramu, ni strahu pred obsodbo. Je samo nežna moč, ki ščiti, varuje in objema.
Pod Tvojimi perutmi si Ti, ki veš, kaj sem že preživel. Ki ne zahtevaš razlage, ker že razumeš. Ki si tam, še preden se zavem, da Te potrebujem.
Včasih se svet zdi kot bojno polje. Ljudje prihajajo in odhajajo, naloge me priganjajo v aktivnost, notranji glas zahteva več, kot zmorem dati.
Včasih niti ne vem več, kaj me utrudilo, vem le, da potrebujem ščit. Potrebujem Tvojo zvestobo, ki me obdaja kot oklep – ne zato, da bi se skrival, ampak da bi lahko stal.
Da bi me tvoja zvestoba spomnila: ne glede na to, kaj drugi pričakujejo, Ti ostajaš. Tvoje obljube niso pogojene z mojo popolnostjo, ampak s Tvojo zvestobo.
Gospod, danes Te prosim, naj se ta vrstica iz psalma vpiše vame. Naj mi postane dom, kamor se lahko vračam; tudi sredi dneva, tudi v nemiru, tudi v množici ljudi.
Naj Tvoje peruti ne bodo le podoba, ampak izkušnja. Naj se v meni poglobi občutek, da sem zavit v Tvojo bližino.
Ko se počutim izpostavljenega, naj se spomnim Tvojih kril. Ko se ustrašim prihodnosti, naj me Tvoja zvestoba pokrije kot ščit.
In ko ne najdem več pravih besed, naj zadostuje to, da sem pod Tvojim okriljem. To je prostor milosti. To je prostor, kjer me nič ne loči od Tebe.
Hvala, Gospod, ker me skrivaš, ne zato, da bi me izoliral, ampak da bi me obnovil. Da bi se iz Tvoje bližine vrnil okrepljen, pomirjen, z več zaupanja. In z zavedanjem: še preden sem karkoli zmogel sam, sem bil že ljubljen.
Amen.
