Oče,
Ti si tisti, ki kličeš. Ti si tisti, ki združuješ. Predte prihajam takšen, kot sem, s svojimi sanjami in svojimi razočaranji o skupnosti.
Tako pogosto sanjam o popolnem občestvu, o kraju, kjer je vse toplo, dinamično in sijoče. O kraju, kjer bi se vsi razumeli in bi vladala harmonija. O kraju, ki bi bil kot prva Cerkev, o kateri beremo:
“Množica teh, ki so sprejeli vero, pa je bila kakor eno srce in ena duša.” (Apd 4,32)
Toda ko pridejo napetosti, ko se pojavi nemir in trenja, takoj podvomim. Sem se zmotil? Sem na pravem mestu?
Moja človeška volja opeša in najraje bi pobegnil.
Odpri mi oči, Gospod, da bom spoznal globoko resnico: da nisem jaz izbral, ampak si ti izbral zame. Da ta skupnost, ta družina, ti odnosi niso sad moje odločitve, ampak Tvojega klica.
Pomagaj mi razumeti, da me držiš skupaj z drugimi, tudi ko sam ne zmorem več držati.
Poklical si nas skupaj, tako različne, tako drugačne. Ljudi, ki si jih sam nikoli ne bi izbral za sopotnike.
V tej človeški nemogočnosti se razodeva Tvoja moč. Ne želim se več zanašati na lastne simpatije, ampak na Tvojo moč, ki nemogoče spreminja v mogoče.
Priznam, Gospod, lovim se v past iskanja idealnega občestva. Če je majhno, si želim večjega. Če je veliko, sanjam o majhnem in intimnem.
Če sem zaposlen, hrepenim po času za molitev, in ko imam čas, me grabi nemir in iščem delo. Reši me te nenehne nezadovoljstva.
Danes me učiš, da miru ne bom našel v iskanju lastnega ravnovesja, ampak v služenju. Ne v gledanju nase, ampak v gledanju na brate in sestre v stiski.
Obrni moj pogled navzven, k tistim, ki si mi jih dal danes.
“Kdor hoče postati med vami velik, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti med vami prvi, naj bo služabnik vseh.” (Mr 10,43-44)
Pomagaj mi razviti srce brez napuha, srce služabnika, ki ne išče svojega, ampak se daruje.
Ne dovoli mi, da bi bežal k idealnim ljudem, ampak me zasidraj med tistimi, ki si mi jih dal danes. Daj mi srce, ki bo znalo biti z njimi v vseh trenutkih.
“Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jokajo.” (Rim 12,15)
Pokaži mi moje lastne napake, preden začnem šteti napake drugih. Spomni me, da sem ljubljen in da mi je odpuščeno, da bi lahko tudi sam ljubil in odpuščal. Daj mi ljubezen, ki presega zamere in rane.
“Predvsem pa imejte vneto ljubezen drug do drugega, ker ljubezen pokrije množico grehov.” (1 Pt 4,8)
Vse to je mogoče le s Teboj, le v Tebi. Zato me kličeš k nenehni drži srca, k pogovoru s Teboj, ki je vir vsake edinosti in ljubezni.
“Neprenehoma molíte!” (1 Tes 5,17)
Gospod, prosim te, varuj me pred izgorelostjo, stresom in utrujenostjo. Ne želim svojim bratom in sestram dati zagrenjenega in obremenjenega življenja. Želim jim podariti radostnega.
Amen.
