Gospod Jezus,
danes se v molitvi ustavljam ob tebi, za mizo, na tvoji zadnji večerji.
Vstopam v to sveto sobo, polno napetosti, ljubezni in prihajajoče bolečine. Ti, ki si vedel vse, kar se bo zgodilo, si sedel med svojimi prijatelji in jim odprl svoje srce.
»Resnično, resnično, povem vam: Kdor sprejme tistega, ki ga pošljem, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal.« (Jn 13, 20)
Vendar si vedel, da je v njih tudi šibkost. Tvoje besede so predrle tišino in gotovost učencev. Besede, ki so nosile težo neizbežnega.
Ko je Jezus to izgovoril, se je v duhu vznemiril, izpričal in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.« (Jn 18,4)
Vso zbeganost in strah, ki sta napolnila prostor, si ti nosil v svojem srcu.
Gospod, naj se naslanjam nate
A sredi te groze je obstajal otok miru, zavetje zaupanja. Učenec, ki te je ljubil, je našel svoje mesto tam, kjer si želim biti tudi jaz danes zjutraj – blizu tvojega srca.
Eden izmed učencev, tisti, ki ga je Jezus ljubil, je slonel pri mizi na Jezusovih prsih. (Jn 13,23)
Daj mi pogum tega učenca, da se v trenutkih negotovosti in strahu ne oziram naokoli, ampak se sklonim k tebi in te vprašam neposredno.
Ta se je naslonil na Jezusove prsi in mu rekel: »Gospod, kdo je?« (Jn 13,25)
Tvoj odgovor ni bil obtožba, ampak dejanje. Dejanje, ki je razkrilo resnico v vsej njeni bolečini, a hkrati ponudilo zadnjo priložnost za kesanje.
Jezus je odgovoril: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomočil je torej grižljaj, ga vzel in dal Judu, sinu Simona Iškarijota. (Jn 13,26)
In ko je bila odločitev sprejeta, ko je tema pogoltnila luč v njegovem srcu, si ga poslal na pot.
In takoj po tem grižljaju je šel satan vanj. Jezus mu je tedaj rekel: »Kar nameravaš storiti, stôri brž!« (Jn 13,27)
Nato je odšel. In vse je postalo tema.
In ko je Juda vzel grižljaj, je takoj odšel. Bila pa je noč. (Jn 13,30)
Zdaj je prišla ura poveličanja
Toda, Gospod, ti si Bog, ki iz najgloblje teme prižigaš najsvetlejšo luč. Takoj, ko je izdajstvo odšlo skozi vrata, si spregovoril o slavi.
Jezus pa jim je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.« (Jn 12,23)
To je tvoja logika, Gospod. Logika, ki presega vsako človeško preračunljivost. Logika, kjer je križ pot v slavo.
In potem si jim povedal, da odhajaš. Da je tvoja pot drugačna in da ti zaenkrat ne morejo slediti.
“Otročiči, le malo časa sem še med vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, ›kamor jaz grem, vi ne morete priti‹, pravim zdaj tudi vam.” (Jn 13,33)
Tako sem podoben Petru, Gospod. Poln sem velikih besed in obljub, prepričan v lastno moč in zvestobo.
Simon Peter mu je rekel: »Gospod, kam greš?« Jezus mu je odgovoril: »Kamor jaz grem, za zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje.« (Jn 13,36)
Peter mu je rekel: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj priti za teboj? Svoje življenje dam zate.« (Jn 13,37)
Ti pa, v svoji neskončni ljubezni in poznavanju mojega srca, odgovarjaš z resnico. Ne da bi me obsojal, ampak da bi me pripravil.
Jezus je odgovoril: »Svoje življenje boš dal zame? Resnično, resnično, povem ti: Petelin ne bo zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.« (Jn 13,38)
Gospod, danes te prosim: obvaruj me pred duhom Judovega izdajstva in pred duhom Petrove samovšečnosti.
Daj mi srce Janeza, da bom vedno slonel na tebi in v tebi iskal vso resnico, moč in ljubezen.
Amen.
