Nebeški Oče,
hvala Ti za jutra, ko se prebudim z občutkom, da je še vse mogoče. Hvala Ti za nemir v srcu, ki me vabi, da se ne ustavim. In hvala Ti za sanje — tiste velike, pogumne, nemogoče sanje, ki si jih položil vame.
Kolikokrat sem si jih skušal razložiti z razumom, jih umiril z varnostjo, jih utopil v vsakdanji rutini. Ampak ne izginejo. Ne utihnejo. Ne pozabijo se. Ker niso zgolj moje. So Tvoje sanje zame. In to jih naredi svete.
Gospod, danes Ti izročam te sanje. Sanje o tem, kdo sem poklican biti. O ljudeh, ki jih želim doseči. O ljubezni, ki jo želim dati. O projektih, ki me navdihujejo, čeprav se včasih zdijo preveliki. O ciljih, ki me hkrati strašijo in vabijo. Izročam Ti vse – tudi tisto, kar se mi zdi predrzno. Ker vem, da Ti nisi Bog majhnih sanj.
Spomni me, da z vero lahko hodim po vodi. Da si Ti Bog odprtih morij, padajočih zidov in neizmerne domišljije. Daj mi pogum, da ne zamolčim sanj zaradi strahu pred neuspehom. Naj se ne skrivam za izgovori, zakaj “zdaj ni pravi čas”, ampak stopim naprej, ko Ti pokličeš: »Hodi!«
Tvoja beseda me opominja:
»Zaupaj v Gospoda z vsem srcem in ne zanašaj se na svoj razum. Na vseh svojih potih ga spoznavaj, in on bo poravnal tvoje steze.«
(Prg 3, 5–6)
Gospod, poravnaj mojo pot. Če sem kdaj krenil v napačno smer, me ljubeče obrni. Če sem postal zaspan, me prebudi. Če sem se ustrašil lastnega poguma, me spomni, da hodim z Bogom, ki poraja življenje tudi tam, kjer ni poti.
Hvala Ti za vse sanje, ki si jih že uresničil. In hvala za tiste, ki še čakajo. Naj jih ne dam iz rok zaradi let, razočaranj ali mnenj drugih. Naj ostanem otrok v duši, pripravljen verjeti v nemogoče, ker imam Očeta, ki je ustvaril vesolje in vse kar obstaja.
Gospod, če so moje sanje premajhne, jih razširi. Če so postale sebične, jih očisti. Če pa so od Tebe — potem jih utrdi. Daj mi vztrajnost, da ne odneham ob prvih zaprtih vratih. Daj mi vero, ki vidi dlje od okoliščin. Daj mi veselje, da uživam na poti, ne le na cilju.
»Bog pa more v vsem mnogo bolj preseči, kakor prosimo ali mislimo, po moči, ki deluje v nas.«
(Ef 3, 20)
Ti delaš več, kot si sploh upam predstavljati. Zato Ti danes pravim: Tukaj sem, Gospod. Z vsem srcem, z vsemi dvomi, s svojimi talenti in ranljivostmi. Uporabi me. Vodi me. Dihaj v moje sanje. In ko pridejo dnevi, ko ne bo šlo gladko — naj se ne umaknem, ampak se spomnim, da največje zgodbe vedno vključujejo tudi boj.
Hvala Ti, da moje sanje niso zaman. Hvala, da hodiš z menoj. In hvala, ker Te ne zanimajo popolni načrti, ampak voljno srce. Vodi me naprej. Daj, da sanjam pogumno, molim zaupno in hodim zvesto.
Amen.
