Gospod,
hvala ti, da ti nikoli ne spiš. Ko jaz izgubljam nadzor, ti ostajaš navzoč. Ko zaprem oči, ti ostaneš buden. Ko jaz omahujem, ti stojiš. Tvoja beseda pravi, da ne dovoliš, da bi mi spodrsnilo. Tvoja roka drži bolj trdno, kot kdaj koli zmorem jaz.
Spomni me, da nisi daleč. Da nisi oddaljen opazovalec, ampak skrbnik, varuh, Oče. Da nisi pasiven, ampak pozoren. Ne utrudiš se. Ne odnehaš. Ne izgubiš pozornosti.
Tudi ko jaz pozabim nate, ti ne pozabiš name. Ti si rekel: »Tudi če bi mati pozabila otroka, jaz te ne bom pozabil.« (Iz 49, 15) Pomagaj mi verjeti, da je tvoje oko nad menoj ljubeče, ne obsojajoče. Da si tukaj zato, da me dvigneš, ne zato da me ujameš pri padcu.
Ko pridejo skrbi, me spomni: ti vidiš. Ko me stisne strah, me spomni: ti si zraven. Ko sem v temi, me spomni: tvoje oko vidi tudi tam.
Tvoj psalm pravi: »Če rečem: ‘Naj me vsaj tema zakrije’, tudi tema ni temna zate.« (Ps 139, 11–12) Ti vidiš tam, kjer jaz več ne vidim poti. Tam, kjer me boli, ti ne gledaš stran.
Danes se ne želim več skrivati pred tabo. Želim se skriti v tebe. Ti si moje zaklonišče, moje pribežališče, moj varen prostor. Ne bežim več v misli, v delo, v hrup, prihajam k tebi.
Ko mi primanjkuje moči, se naslonim nate. Ko se mi podrejo moji načrti, vem, da si ti moj temelj.
Naj me misel, da me gledaš, ne prestraši, ampak pomiri. Naj me ne obteži, ampak razbremeni. Tvoja budnost ni nadzor, ampak skrb. Tvoje oko ne išče napak, ampak poti do mojega srca.
Tvoja beseda pravi: »Gospod bo varoval tvoje izhajanje in prihajanje, zdaj in na veke.« (Ps 121, 8) Pomagaj mi živeti v tej zavesti. Ne z napetostjo, ampak z mirom. Ne z občutkom, da moram vse nadzorovati, ampak z zavedanjem, da si ti moj nadzor, moje zavetje, moja tišina.
In ko ponoči ne morem zaspati, naj me misel na tvojo budnost uspava. Ko zjutraj odprem oči, naj najprej pomislim nate. In čez dan, v vsem, kar me čaka, naj večkrat pomislim: ti si tukaj. Ti vidiš. In to je dovolj.
Amen.
