Gospod,
tvoja beseda pravi, da je v jeziku moč življenja in smrti: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika; kdor ga ljubi, bo jedel njegov sad.” (Prg 18, 21)
Vsaka beseda nekaj pusti. Izgovorjeno ne izgine, ampak raste. Danes prihajam k tebi s tem spoznanjem in s prošnjo: nauči me govoriti tako, da bodo moji besedni sadovi dobri.
Prevečkrat sem govoril, ne da bi premislil. Prehitro. Včasih iz navade, včasih iz jeze, včasih samo zato, da bi zapolnil tišino. In potem ostane nekaj, česar nisem želel. Razočaranje. Zmeda. Rane. Vem, da beseda ne more nazaj. Zato te prosim, da me oblikuješ od znotraj, še preden spregovorim.
Nauči me govoriti, ko je čas. Nauči me molčati, ko ni potrebno govoriti. Nauči me, da besede niso orožje. Da niso sredstvo za nadzor, za dokazovanje, za prikrivanje. Daj, da bodo moje besede jasne, mirne, zanesljive. Daj, da ne bodo prazne, ampak nosilke resnice.
Prosim te, Gospod, naj bo sad mojih ust dober. Naj besede, ki jih izgovarjam, dajejo pogum. Naj krepijo, ne lomijo. Naj dvigujejo, ne tlačijo.
Naj prinesejo mir, ne nemir. Naj bodo preproste, a polne življenja. Naj se v njih ne sliši samo mene, ampak tudi nekaj tvojega glasu.
Ko govorim s tistimi, ki so mi blizu, me spomni, da ni samoumevno. Da ni nujno, da me morajo prenašati. Daj mi spoštovanje tudi v vsakdanjih pogovorih.
Ko govorim z nekom, ki me je prizadel, naj v meni ne zmaga maščevanje, ampak želja po razumevanju. Ko govorim s teboj, naj ne govorim iz navade, ampak z odprtim srcem.
Gospod, pomagaj mi sejati dobre besede. Besede, ki ne izhajajo iz moje negotovosti, ampak iz tvoje gotovosti v meni. Besede, ki niso bleščeče, ampak tihe in trdne. Besede, ki ne potrebujejo aplavza, ampak pustijo sled.
Naj bodo moja usta vir blagoslova. Naj skozi njih ne teče samo govor, ampak življenje. Ker vem: kar govorim, postaja del mene.
In kar sejemo z jezikom, bomo enkrat želi. Zato te danes prosim preprosto: naj bo tvoj Duh navzoč v mojem govoru. Vsak dan. Vsak pogovor. Vsako srečanje.
Amen.
