Gospod,
želim se videti s Tvojimi očmi – ne skozi prizmo svojih napak, ne skozi pričakovanja drugih, ampak v resnici, ki jo izgovarjaš nad menoj.
Pogosto sem do sebe preveč kritičen, ostajam ujet v notranji sodbi, ki mi ne dopušča svobode. Drugič sem do sebe preveč popustljiv in izgubljam zbranost, ki jo potrebuje duša, da raste. Pomagaj mi hoditi po poti med tema dvema skrajnostma – s pogumom in milostjo.
Nauči me ljubiti sebe tako, kot si me Ti najprej ljubil. Ne sebično, ampak z odgovornostjo. Daj, da bi zaživel v polnosti ta tvoj stavek:
»Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12, 31)
Če se zaničujem, težko ljubim. Če se zatiram, težko zares podarjam. Pomagaj mi sprejeti svojo človeškost. Naj se ne sramujem moje nepopolnosti, ampak naj v njej odkrijem prostor, kjer me lahko Ti dopolniš. Naj se ne ukvarjam z idejo, kaj bi moral biti, ampak z resnico, kdo sem danes.
Izročam Ti svoje notranje bitke. Tiste trenutke, ko se čutim premalo. Ko dvomim vase, tudi ko mi drugi zaupajo. Ko se trudim, da bi bil sprejet, a hkrati izgubljam stik s seboj.
Prosim Te, ozdravi v meni potrebo, da moram vsem ugajati. Nauči me reči “ne”, ko me nekaj izčrpava. Postaviti mejo, ki ne pomeni egoizma, ampak spoštovanje daru, ki si mi ga zaupal, mene samega.
Pomagaj mi tudi videti, kje se izogibam naporu, kjer si me poklical k rasti. Kjer se opravičujem, namesto da bi se spremenil. Daj mi trdnost, da vztrajam tam, kjer bi najraje odnehal. In nežnost, da si odpustim, kadar spodletim.
Gospod, prosim, očisti moj notranji glas. Naj ne bo glas strahu ali sramu, ampak glas Tvojega Duha, ki šepeta resnico. Naj ne primerjam svoje poti s potmi drugih. Nauči me hoditi svojo – z zavestjo, da me Ti spremljaš na vsakem koraku.
In če me danes pogled v ogledalo ne navduši, naj me spomni na nekaj globljega: da sem ustvarjen po Tvoji podobi. Da moje vrednosti ne določa odsev, ampak Tvoja navzočnost v meni. Naj ne iščem potrditev v zunanjem, ampak v Tebi.
Daj, da moje samospoštovanje ne bo preveč krhko, a tudi ne trdo. Naj bo prožno – kot drevo, ki se pripogne v vetru, a ne zlomi. Naj bom človek, ki zna biti zase dom – znotraj, kjer je mir. In naj bodo moje meje prostor srečanja, ne zidovi osame.
Vse, kar sem, Ti danes izročam. Ne kot končno različico, ampak kot surovi material, ki si ga pripravljen znova in znova oblikovati z rokami ljubezni. Bodi potrpežljiv z menoj, Gospod. In uči tudi mene, da bom potrpežljiv s sabo.
Amen.
