Gospod,
danes ti prinašam vsakdanje trenutke. Tiste, ki me prehitijo, preplavijo, presenetijo. Priznam, hitro se zmedem, hitro izgubim mir. Ko moram čakati, se ponavadi zraven jezim. Slišim mnenje in takoj pričnem z dolgotrajnimi notranjimi monologi. Neko dejanje, beseda, pogled – in že sem drugje. Že nisem tam, kjer si ti.
Zato danes molim za čustveno in mentalno gibčnost. Da se ne ujamem v prvo misel. Da ne padem v prvo reakcijo. Da ne verjamem, da mora biti vse po moje. Nauči me dihati, ko bi najraje eksplodiral. Nauči me opazovati in biti sočuten, ne samo soditi.
Gospod, nauči me čakati, ko stvari ne gredo po načrtih. Čakati brez notranjega upora. Ko drugi zamujajo, ko ne prejmem odgovora. Ko nekdo dela počasneje. Ko jaz ne razumem, zakaj ne gre hitreje. Spomni me, da moja razdraženost ne bo ničesar pospešila. Da sem jaz tisti, ki v resnici izgublja mir.
Nauči me gledati vase. S tvojo ljubeznijo, prizanesljivostjo, sočutjem. Gledati, kako se obnašam, ko nekdo vzame tisto, kar sem mislil, da pripada meni. Ko se nekaj, kar sem pričakoval, ne zgodi. Ko nekdo reče nekaj, kar me prizadene.
Daj mi milost, da moj prvi odziv ne bo obramba. Naj ne bo moj drugi odziv napad. Naj bo moj prvi korak k tebi.
Vem, da potrpežljivost ni nekaj, kar pride samo od sebe. Vem, da je to nekaj, kar se gradi. In to boli. Ker pomeni, da stvari ne dobim takoj. Da ne pride odgovor zdaj. Da nekdo ne razume mene, in jaz moram vseeno ostati tih in ponižen. Toda vem tudi, da s potrpežljivostjo pride nekaj večjega.
V tvoji besedi piše, da potrpežljivost privede do popolnosti, da nič ne manjka. (Jak 1, 4) In jaz ne želim biti človek, ki mu ves čas nekaj manjka. Želim biti celovit, ne glede na zunanje okoliščine.
Ko nekdo drug zamudi, naj ne zamudim priložnosti, da ostanem miren. Ko nekdo vozi počasi, naj ne zapadem v nestrpnost. Ko se nekdo ne izrazi jasno, naj me ne preplavi nepotrpežljivost, ampak naj mu prisluhnem še enkrat. Nauči me hoditi skupaj z drugimi, tudi če grejo počasneje. Nauči me živeti v ritmu tvoje milosti, ne v ritmu lastne nestrpnosti.
Daj mi prostor, da vidim sebe brez krivde, ampak z jasnostjo. Pomagaj mi, da v vsakdanjih trenutkih ne izgubljam smeri. Da ne dovolim, da mi malenkosti ukradejo mir, ki mi ga daješ. Daj, da postanem človek, ki zna čakati. Ki zna poslušati. Ki zna obvladovati pričakovanja. Ki zna ostati miren, tudi ko okoli ni miru.
In ko se ponovno znajdem v trenutku, kjer bi najraje prekinil, se oddaljil, zavpil ali se zaprl – naj se raje obrnem nate. Ti si tam. V vsakem čakanju. V vsakem razočaranju. V vsaki počasnosti. In tvoja bližina je tista, ki me uči biti prožen. V duhu, v srcu, v mislih.
Amen.
