Dragi Bog,
danes prihajam k Tebi brez mask, brez obramb, brez želje, da bi se kazal kot močnejši, kot sem. Želim, da me vidiš takega, kot sem: včasih prestrašen, včasih ošaben, pogosto prepričan, da imam prav.
V globini srca vem, da potrebujem ponižnost. Ne takšno, ki se skriva v nizkem mnenju o sebi, ampak tisto, ki priznava: Ti si Bog, jaz pa nisem.
Jezus je rekel: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen in našli boste počitek svojim dušam.« (Mt 11,29) Gospod, naj bo moje srce takšno. Naj se ne napihuje, ko prejmem pohvalo, in naj ne omahne, ko pride kritika. Nauči me hoditi po poti Tvojega Sina, poti, ki ni iskala slave, ampak resnico.
Pogosto me premami želja, da bi bil občudovan. Da bi bil slišan. Da bi bil v ospredju. Toda spominjam se, kaj je zapisano v Knjigi pregovorov:
»Ponižnost vodi k časti, prevzetnost pa pred zlom.« (Prg 18,12)
Naj ne hodim po poti prevzetnosti. Naj se ne primerjam z drugimi, ker vem, da vsak od nas nosi svoj križ, svojo zgodbo, svojo ranljivost.
Oče, hvala, ker me ljubiš tudi takrat, ko sem trmast. Ko želim vse nadzorovati. Ko mi ego zakriva pogled na Tvojo voljo. Prosim Te, potrkaj na vrata mojega srca, kadar postane pretrdo.
Spomni me, da sem ustvarjen iz prahu, in da bom v prah znova šel — toda vmes, v tem kratkem življenju, lahko služim. Lahko ljubim. Lahko se učim biti majhen v svetu.
Spomni me na Jezusa, ki je učencem umil noge, ki je molčal pred Pilatom, ki se ni dokazoval, ampak daroval. Jezusa, ki ni iskal potrditve, ampak odpuščal, ki je visel na križu in še takrat rekel:
»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23, 34)
Takšna je ponižnost. Naj se je ne bojim.
Gospod, odpusti mi, kadar mislim, da vse vem. Kadar preglasim druge. Kadar pozabim poslušati. Kadar mi uspeh zamegli srce. Vzemi moj napuh in ga spremeni v preprostost.
Vzemi mojo tekmovalnost in ga spremeni v sodelovanje. Vzemi moj strah, da bom spregledan, in mi pokaži, da me Ti vedno vidiš.
Naj se spomnim Pavlovih besed:
»Kaj imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel?« (1 Kor 4,7)
Vse, kar imam, je dar. Moj um, moje besede, moje sposobnosti — vse je od Tebe. Naj ne pozabim.
Milost potrebujem, Gospod. Zato Te prosim: podari mi ponižnost.
Naj me ta ponižnost ne naredi šibkega, ampak svobodnega. Naj odpustim lažni predstavi, da moram biti popoln. Naj si upam priznati, da kdaj zgrešim. Naj se znam nasmejati sebi. Naj odprem srce, tudi ko me je strah. Naj bom človek, ki zna reči: »Ne vem. Nisem prepričan. Pomagaj mi, Gospod.«
Amen.
