Gospod,
spet je tukaj dan, ko ne razumem vsega, kar se dogaja. Telo je nemirno, misli brez reda. Vse v meni bi rado nadzorovalo, našlo odgovor, rešilo. A ti me vabiš, da obstanem. Da se ne borim z vetrom, ampak se skrijem pod tvoje krilo.
Prosim te: pomagaj mi zaupati, čeprav ne čutim gotovosti. Pomagaj mi reči »zaupam«, tudi če še vedno drhtim. Povej mi, da ti nisi odšel. Da nisi izgubil smeri. Da nisi preslišal mojega glasu.
Vem, da ne potrebuješ, da ti dajem rešitve. Ti nisi zmeden. Jaz sem. Zato me danes samo drži. Naj mi ne bo nerodno, da sem šibek. Naj ne bežim pred tabo, ko sem izgubljen. Naj ne mislim, da te moram razumeti, da bi ti lahko zaupal.
Nauči me živeti počasi, sredi nemira. Nauči me čakati, brez obupa. Nauči me, da si ti dovolj – tudi kadar se ne zgodi nič, kar bi si želel. Tvoja navzočnost naj bo trdnost, ki je ne more omajati zunanji vihar.
Tvoja beseda pravi, da si zavetje v stiski, vedno navzoč pomočnik. (Ps 46, 2) Da si trdnjava, v katero se lahko zatečem, ko je vse drugo negotovo. Daj, da to ne bo samo stavek, ampak resničnost v meni.
Ko pridejo dnevi, ko je vera obrabljena in srce nagnjeno k dvomu, me spomni: tudi takrat si blizu. Tudi takrat me nosiš. Tudi takrat nisi razočaran nad mano.
Danes ti izročam vse, kar ne morem rešiti. Vse, kar ne razumem. Vse, česar ne morem nadzorovati. In prosim te, daj mi samo eno stvar: da ti zaupam še ta dan.
Amen.
