Gospod,
danes prihajam k Tebi brez lepih besed, brez močnih občutkov, brez posebnega ognja v srcu. Samo jaz – prazen, nekoliko pa vseeno poln tihega hrepenenja, da Te znova najdem.
Ne vem točno, kdaj se je zgodilo, a počutim se, kot da sem obstal. Moje molitve so postale mehke in brezbarvne, moja vera tiha in bleda. Včasih sem gorel – zdaj pa ugašam. In to me boli. Nočem ostati v tem stanju. Nočem biti mlačen.
Nočem postati nekdo, ki ve veliko o Tebi, a Te ne čuti več.
Prosim Te, prebudi me. Dihni vame novo življenje. Daj mi poguma, da ne bežim pred Tišino, ampak da vanjo vstopim – z vero, da si tam.
Pomagaj mi, da Te znova iščem – ne zato, ker bi čutil, da moram, ampak ker vem, da si edini vir prave svežine. Utrujena je moja duša, Gospod, od vsega, kar ni Ti.
In prav v tej suši, v tej puščavi, izročam svoje srce – takšno, kot je.
Sveti Duh, pridi. Ne čakam na popoln trenutek. Čakam na Tebe. Odpiram vrata, čeprav ne vem, kaj boš prinesel. A vem, da karkoli bo, bo to dobro – ker prihaja iz Tvojih rok.
Gospod, če ne čutim, naj verujem. Če ne slišim, naj zaupam. Če ne morem moliti z močjo, naj vsaj ostanem pri Tebi z zvestobo.
Vse, kar sem – celo ta suha, negotova različica mene – je Tvoje. Vodi me nazaj v življenje. Nazaj v plamen. Nazaj v Tebe.
V Jezusovem imenu Te prosim.
Amen.
