Dobro jutro, moj Gospod, Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov. Bog živih.
Naj bo ta molitev, prostor, kjer Tvoja večna resnica preseže moje časne skrbi in omejitve.
Danes, ko berem o saducejih, se z bolečino prepoznam v njih. Tudi jaz te pogosto poskušam razumeti z logiko tega sveta.
Tvojo neskončnost in slavo vstajenja skušam stlačiti v majhne, razumljive predale zemeljskega življenja, zakonov in odnosov.
In takrat mi, tako kot njim, Tvoja Beseda nežno, a odločno spregovori.
Jezus jim je odgovoril: »Motite se, ker ne poznate ne Pisem ne Božje moči.« (Mt 22,29)
Da, Gospod, motim se. Motim se, ker pozabljam, da je Tvoja moč večja od smrti. Motim se, ker Tvoja Pisma govorijo o resničnosti, ki presega vse, kar poznam. Odpusti mi mojo majhnost in odpri mi oči srca za Tvojo veličino.
Pojasnjuješ mi, da življenje, ki prihaja, ni zgolj ponovitev ali izboljšava tega, kar živim zdaj.
Je nekaj povsem novega, preobraženega, nepredstavljivo drugačnega in polnega slave. Je življenje onkraj zemeljskih vezi in potreb.
»Ob vstajenju se namreč ne bodo ne ženili ne možile, ampak bodo kakor angeli v nebesih.« (Mt 22,30)
Kakšna tolažba je v tem, Gospod! Ne bomo več podvrženi minljivosti, ampak bomo kot angeli, Tvoji otroci, otroci vstajenja. Živeli bomo v Tvoji neposredni bližini, kjer zemeljske sence zbledijo pred lučjo Tvojega obličja.
Osrednja resnica, ki jo danes polagaš v moje srce, je ta: Ti si Bog živih. Zate nihče zares ne umre.
Vsi, ki so odšli pred nami v veri, so živi v Tebi. To je vera, ki jo je izpovedal Job v svoji najgloblji stiski, in to je vera, ki jo želim živeti danes.
»Vem pa, da moj Odkupitelj živi in da se bo poslednji vzdignil nad prahom.« (Job 19,25)
Moj Odkupitelj živi! Ker Ti živiš, bom živel tudi jaz. Moje upanje na vstajenje ni prazna želja, ampak gotovost, utemeljena v Tvojem lastnem vstajenju, Jezus.
S svojo smrtjo si posvetil mojo smrt, s svojim vstajenjem si zagotovil moje vstajenje.
»Če smo namreč zrasli z njim po podobnosti njegove smrti, bomo z njim zrasli tudi po podobnosti njegovega vstajenja.« (Rim 6,5)
Kar je Adam začel s padcem – pot v smrt –, si Ti, Kristus, obrnil v pot v življenje. Ti si novi Adam, začetnik novega stvarstva, v katerem smrt nima zadnje besede.
»Kajti kakor v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.« (1 Kor 15,22)
Zato danes ne živim v strahu pred koncem, ampak v veselem pričakovanju. Pričakovanju tistega trenutka, tistega hipa, ko bo Tvoj glas preglasil vso minljivost in nas poklical v večno življenje.
»v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti; zatrobila bo namreč in mrtvi bodo obujeni netrohljivi in mi bomo spremenjeni.« (1 Kor 15,52)
Hvala ti, Gospod, za to zanesljivo upanje. Pomagaj mi, da bom danes živel kot otrok vstajenja, z očmi, uprtimi v večnost, in s srcem, polnim hvaležnosti, ker si Bog živih.
Ker v Tebi vsi živijo.
Amen.
