Gospod,
že nekaj časa čutim, da sem obtičala. Da samo prehajam skozi dneve, brez prave prisotnosti. Vem, da življenje ni vedno praznično, ampak moja dnevna rutina ostaja preveč enaka. Zjutraj vstanem, a nič me zares ne predrami. Pogledam se v ogledalo in v njem zagledam obraz brez prave iskrice življenja.
Pomagaj mi, da se vrnem k sebi. Ne s težkimi nalogami, ampak z malimi dejanji. Pomagaj mi prijeti glavnik brez odpora. Umiti lase. Posušiti jih z mislijo, da sem živa. Pomagaj mi, da jih uredim, ne za druge, ampak zate.
Naj izberem barvo, ki me prebudi. Ki mi pove, da imam pravico do spremembe. Daj mi pogum, da naredim nekaj novega. Da ne ostajam v istem, čeprav to ni več moje. Daj mi voljo, da grem v trgovino, izberem barvo, sedem in to naredim.
Pomagaj mi, da oblečem nekaj, kar ni le udobno, ampak kar mi reče: “Tukaj si. Živa. Lepa.”
Da odprem okno, prezračim prostor, se nadiham svežega zraka. Z vsakim vlaknom svoje biti.
Gospod, najdeš me v moji nerednosti, ampak kličeš me naprej. Ne k popolnosti, ampak k zavesti.
Naj ozavestim, da pospravljena omara pomeni korak bližje k sebi. Da sem v tem telesu. Da ga lahko spoštujem. Da zmorem in smem stopiti iz negibnosti v gibanje.
Vem, da je skrb zase tudi duhovno dejanje. V tem, kako stopim pred druge. V tem, kako sedim sama s seboj. V tem, kako te povabim v čisto kuhinjo, v preprosto pričesko, v odločitev, da danes ne grem mimo sebe.
Prosim te, potegni me iz otrplosti. Pomakni me iz sedenja v gib. Iz teže v korak. Iz otopelosti v prisotnost. Ne potrebuješ mi razkriti načrta za prihodnost. Samo pomagaj mi, da danes naredim eno stvar drugače.
Naj začnem s česanjem. S čiščenjem ogledala. Z majhnim da, ki me vrne k meni in tudi k Tebi.
Amen.
