Jezus,
prihajam k tebi v tihoti tega novega dneva, tako kot Marija Magdalena – z dušo, polno vprašanj in morda celo s solzami v očeh.
Tudi jaz stojim pred grobom svojih strahov, porazov, izgub in negotovosti.
“Marija pa je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob.” (Jn 20,11)
Ko zrem v svojo notranjo praznino, tudi jaz iščem znamenja upanja.
Včasih so to le bežni prebliski Tvoje prisotnosti, kot angeli, ki me spomnijo, da prostor ni prazen, ampak preobražen.
“In je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.” (Jn 20,12)
Tvoji sli mi zastavljajo isto vprašanje: “Zakaj jokaš?” In moj odgovor je pogosto enak Marijinemu, poln človeške nemoči in osredotočenosti na izgubo. “Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.”
Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« (Jn 20,13)
Gospod, odpri mi oči, da Te prepoznam
In potem se zgodi nekaj neverjetnega. Ti sam prideš k meni, stojiš tik ob meni, a jaz Te v svoji žalosti in osredotočenosti na preteklost pogosto ne prepoznam.
Ko je to izgovorila, se je obrnila nazaj in videla Jezusa, da stoji, pa ni vedela, da je Jezus. (Jn 20,14)
Sprašuješ me: “Koga iščeš?” In jaz Te zamenjujem za vrtnarja, za naključnega mimoidočega, za kogarkoli drugega, samo za Vstalega Boga ne.
Iščem rešitve v svetu, medtem ko Ti, Rešitev sama, stojiš pred menoj.
Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Ker je mislila, da je vrtnar, mu je rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, in jaz ga bom vzela.« (Jn 20,15)
Potem pa izgovoriš moje ime. Ne na splošno, ampak osebno. In v tem enem klicu se vse spremeni.
Prepoznam Tvoj glas, prepoznam Tebe, moj Učitelj in moj Gospod. Vse moje iskanje se konča v tem enem, svetem trenutku prepoznanja.
Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu po hebrejsko reče: »Rabbuní!« (kar pomeni Učitelj) (Jn 20,16)
Poslan sem, da pričujem o Tvojem vstajenju
Ti me ne pustiš, da bi se Te oklepal v preteklosti, ampak me pošiljaš naprej. Pošiljaš me k bratom in sestram z najlepšim sporočilom: ni Ga tukaj, vstal je.
Spominjaš me, da je Tvoj Oče zdaj tudi moj Oče.
Jezus ji reče: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« (Jn 20,17).
Daj mi pogum, da bom danes kot Marija Magdalena. Daj, da bom šel in z življenjem pričeval: “Videl sem Gospoda!”
Marija Magdalena gre in sporoči učencem: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal. (Jn 20,18).
Ti si Bog, ki mojo žalost spreminjaš v ples.
“Mojo žalost si mi spremenil v rajanje, razparal si mi raševino in me opasal z veseljem.” (Žal 30,12).
Hvala Ti za obljubo, da nobena solza ni zaman in da boš uničil smrt za vedno.
“Uničil bo smrt za vedno. Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov.” (Iz 25,8).
V tej veri začenjam dan, z upanjem v dan, ko ne bo več bolečine, ker bo vse staro minilo in boš Ti vse v vsem.
“In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.” (Raz 21,4).
Amen.
