Jutranja molitev – Izberi življenje, ne bega

Gospod,

komaj sem vstal in že čutim, kako se v meni prebuja Jona, ki bi najraje poiskal prvo ladjo stran od Tvoje volje.

Gospod, ti kličeš. Vedno si klical. Klical si Adama v vrtu, Abrahama iz njegove dežele in preroka Jona. In danes, v tem trenutku, kličeš mene, osebno, po imenu.

Poznaš me do obisti, poznaš moje misli, moje strahove in mojo preteklost, pa me vseeno kličeš v svojo službo.

»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu.« (Heb 1,1-2)

Po Sinu govoriš tudi danes, v tišini tega jutra. Tvoj glas odmeva v mojem srcu in me vabi, naj ti prisluhnem in ti sledim.

»Zato, kakor pravi Sveti Duh: »Danes, ko zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src«« (Heb 3,7-8)

Ne, Gospod, nočem zakrkniti svojega srca. Saj vem, da sem tudi jaz poklican. Ne potrebujem posebnega videnja, da bi vedel, da je moja naloga biti duhovnik tam, kjer sem – v svoji družini, v službi, med prijatelji.

»Vi pa ste izvoljen rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, pridobljeno za lastnino, da bi oznanjali odlike njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč.« (1 Pt 2,9)

Ampak Gospod, priznam, tvoj klic je včasih tako neudoben. Pošiljaš me v ‘Ninive’ mojega življenja – k ljudem, ki jih težko ljubim, v situacije, ki se jim želim izogniti. Pošiljaš me iz mojega varnega zavetja in to me plaši.

In takrat se v meni prebudi Jona. Tisti del mene, ki pozna tvojo dobroto, a je ne želi deliti s tistimi, ki jih sam smatram za ‘sovražnike’ ali nevredne. Tisti del mene, ki je poln ponosa, sebičnosti in ega.

»Molil je h Gospodu in rekel: »Ah, Gospod, ali nisem rekel tega, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem hotel prej pobegniti v Taršíš, kajti vedel sem, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in se kesaš hudega.«« (Jon 4,2)

O, kako majhno je moje srce v primerjavi s tvojim! Ti vidiš množice, ki potrebujejo tvoje usmiljenje, jaz pa vidim le svoje zamere in predsodke. Odpri mi oči za tvoje sočutje.

»In jaz naj bi se ne usmilil Niniv, tako velikega mesta, v katerem je več kot sto dvajset tisoč ljudi, ki ne znajo razločevati med svojo desnico in levico, in toliko živine?« (Jon 4,11)

In tako, namesto da bi šel proti Ninivam, se obrnem in iščem pot v Taršiš. Iščem izgovore, opravičila, lažje poti.

Iščem ladjo, ki me bo odpeljala stran od tvoje volje, in včasih se zdi, da se stvari celo uredijo v mojo korist. A to je le Satanova ladja, ki čaka v pristanišču.

»Jona pa je vstal, da bi zbežal v Taršíš, proč od Gospoda. Šel je dol v Jafo in našel ladjo, ki je plula v Taršíš. Plačal je prevoznino in stopil nanjo, da bi z njimi odplul v Taršíš, proč od Gospoda.« (Jon 1,3)

Kako naiven sem, ko mislim, da lahko zbežim pred teboj! Kam naj grem, kjer tebe ni? Vsak korak stran od tebe je korak navzdol – v osamo, v nemir, v nevihto.

»Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem?« (Ps 139,7)

Vsak korak proti Taršišu me stane miru, veselja in časa. Neposlušnost je najdražja stvar v mojem življenju, saj me oddaljuje od tebe, ki si moj edini pravi dom. Vodi me nazaj, da boš v mojem življenju resnično Kralj.

A hvala ti za ‘ribe’ v mojem življenju. Hvala ti za okoliščine, ki me ustavijo na poti bega in me vrnejo k tebi. Hvala ti za druge priložnosti. Danes nočem biti Jona, ki beži, ampak želim biti Izaija, ki odgovori na tvoj klic.

»Nato sem slišal glas Gospoda, ki je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« Rekel sem: »Tukaj sem, pošlji me!«« (Iz 6,8)

Tukaj sem, Gospod, pošlji me! Danes zavestno izbiram pot poslušnosti tebi. Ne želim se več zanašati na svoje razumevanje, ampak želim zaupati tvoji poti. Pomagaj mi, da bom vedno izbral življenje.

»Nebo in zemljo kličem danes za priči proti vam: življenje in smrt sem položil predte, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zaro.« (5 Mz 30,19)

Amen.