Oče,
danes prihajam predte z nečim, kar dolgo nisem znal izraziti. Z nečim, kar sem nekoč razumel kot razočaranje. Danes pa — z malo več modrosti, z malo več ponižnosti — prinašam predte to nenavadno hvaležnost: hvaležnost za vse moje neuslišane molitve.
Kolikokrat sem Te prosil za stvari, za katere sem verjel, da jih nujno potrebujem, za ljudi, za katere sem mislil, da morajo ostati ob meni, za priložnosti, ki so se mi zdele ključne, za odgovore, ki bi jih po moje moral dobiti takoj.
In nič.
Tvoja tišina me je bolela. Zdelo se mi je, kot da me ne slišiš, kot da sem ostal sam s svojo prošnjo.
A danes razumem, Gospod, da je Tvoja tišina pogosto globlji odgovor, kot bi si ga sam znal izmisliti. Tvoja odsotnost takrat ni bila brezbrižnost — bila je zaščita. Bila je Tvoja pot, da me vodiš stran od tistega, kar sem hotel, k tistemu, kar sem resnično potreboval.
Kolikokrat sem mislil, da vem bolje!? Da bi bilo moje življenje popolno, če bi le Ti uslišal tisto molitev, tisto željo, tisti klic!?Danes se ozrem nazaj in vidim – če bi me uslišal takrat, ne bi bil tukaj. Ne bi bil ta človek. Morda ne bi bil svoboden. Morda ne bi bil živ.
Tvoja beseda me uči:
»Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod. Kakor so nebesa višja od zemlje, tako so moja pota višja od vaših potov in moje misli višje od vaših misli.« (Iz 55, 8–9)
Zato Ti danes želim reči: hvala. Hvala, ker si zaprl vrata, ki so vodila v slepo ulico. Hvala, ker si rekel »ne«, ko sem prosil za nekaj, kar bi me uničilo. Hvala, ker si me pustil čakati, da sem se naučil potrpežljivosti, zorel, se zlomil in znova sestavil.
Nisi me kaznoval s tišino. Pripravljal si nekaj boljšega. Ti si Bog, ki vidi širše, dlje in globlje. Jaz pa sem prosil iz trenutka. Ti pa me pripravljaš za večnost.
»Vemo pa, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, njim, ki so poklicani po njegovem načrtu.« (Rim 8, 28)
Gospod, pomagaj mi, da Ti bom zaupal— ne samo takrat, ko bo prišel odgovor, ampak tudi, ko bo prišel molk. Naj ne iščem potrditev le v uslišanju, ampak v tem, da bom lahko v Tvoji bližini, tudi brez besed. Pomagaj mi, da molitev ne bom razumel kot seznam želja, ampak kot prostor odnosa — pogovora, kjer je včasih najgloblja izmenjava ravno tišina.
In ko bodo v prihodnosti spet prišle prošnje, želje, celo obupani klici, mi daj moč, da Te ne bom presojal po tem, kako hitro odgovoriš. Daj mi vero, da bom verjel, da Ti še vedno delaš, tudi ko jaz ne vidim ničesar. Daj mi srce, ki bo znalo reči: Zgodi se Tvoja volja, tudi če tega ne bom razumel v tistem trenutku.
Hvala Ti, Oče, za neuslišane molitve. Zaradi njih sem bolj moder, bolj previden in bolj odvisen od Tebe. Zaradi njih Te ne iščem več samo kot izpolnjevalca želja, ampak kot Tistega, ki me pozna globlje, kot poznam samega sebe.
Tvoja pot je boljša. Tvoj čas je popoln. In Tvoja volja — čeprav včasih težka — je dobra.
Amen.
