Gospod,
počutim se sam. Ne zato, ker bi si to želel, ampak ker sem nekako ostal sam – neopažen, tih, kot da ne pripadam nikamor.
Ljudje so okoli mene, pa vendar se zdi, kot da ni nikogar zame. Pogrešam bližino, iskren pogovor, občutek, da me nekdo res vidi. Pogrešam pripadnost.
Vem, da si me ustvaril za odnose – da si me oblikoval s hrepenenjem po povezanosti, po ljubezni. In prav zato ta samota tako boli.
Ne vem več, kaj naj naredim, zato prihajam k Tebi. Ne z veliko vero, ampak z iskreno prošnjo: pridi v to praznino, ki jo nosim v sebi. Bodi z menoj, tudi če jaz ne znam biti z drugimi.
Prosim Te, ozri se name. Ne želim ostati v tej osamljenosti. Ne želim postati zaprt, grenek, otrdel. Nauči me, kako znova zaupati. Kako se znova odpreti – Tebi, pa tudi ljudem.
Daj mi pogum, da stopim iz svojega notranjega zavetja. In pošlji mi ljudi, ki me bodo sprejeli takšnega, kot sem – brez mask, brez igre.
Če sem kaj storil narobe, če sem s svojimi dejanji sam prispeval k tej samoti – pokaži mi. Pomagaj mi priznati in spremeniti, kar je treba. Ampak prosim, ne pusti me tukaj. Ne pusti, da začnem verjeti, da zame ni več prostora, da zame ni odnosa, bližine, doma.
Gospod, verjamem, da si Bog, ki vidi. Bog, ki sliši tudi tiste molitve, ki jih ne znamo povedati naglas. In verjamem, da me tudi v tej tišini ne zapuščaš.
Zato Te prosim – prebudi v meni novo upanje. Novo odprtost. Novo zavedanje, da sem Tvoj. In da sem, tudi sredi samote, vedno v Tvojem naročju.
Amen.
