Gospod,
zdaj, ko počasi vstopam v počitniški čas, ugotavljam, kako zelo preveč vsega je bilo skozi leto. Preveč informacij, preveč dražljajev, predvsem pa preveč pričakovanj, ki si jih nalagam sam. Dnevi tečejo, v njih pa je vedno manj prostora zate.
Ni da te ne bi želel, ampak ti se umakneš, ko jaz zapolnim vsak kotiček z opravki, z mislimi, s hrupom. Ti si potrpežljiv, ne siliš, ampak čakaš. In jaz to vem, a vseeno pozabljam.
Ne vem več, kaj pomeni ustaviti se. Pogosto se mi zdi, da je vsaka minuta, ki ni zapolnjena z delom, izgubljena. A tvoja beseda pravi:
“Ustavite se in spoznajte, da sem jaz Bog.” (Ps 46,11)
Ne bom te našel v hitenju. Ne bom te srečal, če ne umirim srca in misli. Zato te prosim, pomagaj mi. Pokaži mi, kako naj naredim prostor zate. Ne prostor kot opravilo, kot še ena točka na seznamu, ampak kot nekaj resničnega, nujnega, živega.
Pomagaj mi, da prepoznam, kje izgubljam ure, ki jih lahko darujem. Pomagaj mi zmanjšati, ne povečevati. Odstraniti, ne dodajati. Naj izpraznjenost ne bo praznina, temveč pripravljenost. Naj tišina ne bo neprijetna, ampak polna tvoje bližine.
Pokaži mi, kje naj začnem. Morda s tem, da telefon pustim na strani. Da začnem dan brez hitenja. Da si vzamem nekaj trenutkov, da ti povem, da sem tukaj. In da vem, da si tudi ti.
Nauči me molčati, da bi te slišal. Nauči me gledati, da bi te prepoznal. Nauči me čakati, da bi te sprejel. Pomagaj mi, da se ne izgubljam v nenehnem odzivanju, temveč se naučim biti na voljo tebi. Tvoja beseda pravi:
»Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6, 33)
Ne obljubljaš, da bom takoj vse razumel, ampak da bo vse, kar potrebujem, dodano. Morda ne tisto, kar si želim, ampak tisto, kar me resnično gradi.
Vem, da stojiš pred vrati mojega življenja in trkaš. Ne zlomiš vrat, ne vdreš, da bi prišel do mene. Čakaš, da slišim. In se odločim, kdaj ti bom odprl. Pomagaj mi odpreti. Pomagaj mi najti notranji prostor, kjer se bova lahko srečala.
Gospod, tukaj sem. Prosim, vstopi. In ostani.
Amen.
