Gospod,
utrujen sem. Utrujen od bojev, ki se ne končajo. Od nalog, ki jih ne zmorem več nositi. Od ljudi, ki ne razumejo, kaj nosim v sebi. V sebi čutim to težo – tiho željo, da bi preprosto odnehal. Ne iz kljubovanja. Ne iz malodušja. Samo iz izčrpanosti.
Tvoje besede me najdejo ravno tukaj:
»Pravičnik pade sedemkrat, pa spet vstane.« (Prg 24, 16)
Torej ni greh, če padem. Greh je, če ne poskušam vstati. In ko mislim, da me nihče ne razume, me ustavi Tvoj glas: »Ne naveličajmo se delati dobro, kajti ob svojem času bomo želi, če ne omagamo.« (Gal 6, 9)
Toda Gospod, kaj pa, če sem že omagal?
Ti me gledaš, takšnega kot sem in me spodbujaš: »Ne boj se, ker sem s teboj; ne zastrmi se, ker sem tvoj Bog. Krepim te, tudi pomagam ti, podpiram te z desnico svoje pravičnosti.« (Iz 41, 10)
Gospod, Ti ne zahtevaš od mene popolnosti, le iskrenost. Pred Teboj lažje priznam, da mi je težko.
Danes, tukaj, Ti dajem svojo nemoč. Ne zato, da bi odnehal. Ampak zato, da Ti narediš tisto, zaradi česar sam ne zmorem več.
Naj bo moj obup prostor Tvoje moči. Moja praznina prostor Tvoje polnosti. Moj konec prostor Tvojega novega začetka.
Ne bom te prosil, da mi odvzameš težo. Ampak da mi okrepiš korak. Ne bom se delal močnega.
Pomagaj mi vstati še enkrat, čeprav počasi in s tresočimi nogami. Saj vem, da si Ti tisti, ki hodiš z menoj. In čeprav bi najraje odnehal, mi daj pogum, da naredim še en korak.
Zaupam, da mi boš dal moč za tisto, za kar si me poklical. Danes še ne vidim, kako. Ampak vem, da me nisi zapustil.
Ostani z menoj.
Amen.
Hvala Jezusu!