Dragi Oče,
tukaj sem. Ti me poznaš v globino. Poznaš moje navade — dobre in slabe. Veš, kaj me vleče proč od Tebe, kaj mi jemlje moč, mir in zbranost. Veš, kje znova in znova padem, kljub temu da si obljubim, da bo zdaj drugače.
In prav zato prihajam k Tebi — ne z lažno močjo, ampak z iskrenim priznanjem: Gospod, ne zmorem sam. Potrebujem Te.
Ne želim več skrivati svojih šibkosti. Ne želim več opravičevati tistega, kar me tiho uničuje. Prosim Te, pomagaj mi. Dotakni se teh področij, kjer sem ujet, in me osvobodi.
Slabe navade se morda ne zdijo velike drugim, a meni jemljejo svobodo. Morda gre za raztresenost, ki mi krade dragocene ure. Morda za besede, ki jih izrečem prehitro. Morda za zasvojenost z udobjem, z ekranom, z mnenjem drugih. Morda za notranji dialog, v katerem se kritiziram in teptam.
In včasih se počutim, kot da bom vedno ostal tak. Kot da se nič ne more spremeniti. Kot da sem prepuščen na milost in nemilost te notranje sile, ki me vleče v to. Ampak Gospod — nočem več verjeti tej laži.
Verjamem, da Ti daješ novo srce. Verjamem, da Ti obnavljaš misli. Verjamem, da Tebi ni nič nemogoče, saj je v Pismu Korinčanom zapisano:
»Če torej kdo živi v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo, glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5, 17)
Tega si želim, Gospod, da v meni nastane nekaj novega. Daj mi novo voljo. Novo zagnanost. Novo zavedanje, da življenje ni zgrajeno iz enega velikega trenutka, ampak iz majhnih odločitev, vsak dan, znova in znova.
Pomagaj mi, da ne bom čakal na popoln začetek. Naj začnem danes. Z eno majhno spremembo. Z eno molitvijo. Z enim »ne« stari navadi in enim »da« Tebi.
In ko padem, Gospod, naj ne obupam. Naj me ne premaga sram. Naj me Tvoja milost dvigne. Pokaži mi, da neuspeh ni konec poti, ampak le del procesa.
Ti si Bog, ki dela počasi, a zvesto. Ne iščeš popolnosti čez noč. Iščeš srce, ki ostaja pred Teboj in spreminjaš vztrajno in globoko:
»In prepričan sem o tem, da bo On, ki je začel dobro delo v vas, to delo tudi dokončal do dneva Kristusa Jezusa.«
(Flp 1, 6)
Gospod, to mi daje pogum. Ti ne odnehaš z menoj. Zakaj bi potem jaz odnehal sam s seboj?
Pomagaj mi, da se ne bom boril z lastno močjo. Daj mi razsodnost, da bom prepoznal vzorce, ki me vlečejo nazaj.
Daj mi prijatelje, ki me bodo na tej poti spodbujali. Daj mi besede, ki bodo krepile. Daj mi disciplino, a naj bo prepojena s Tvojo milostjo.
Hvala Ti, ker nisi Bog obtoževanja, ampak Bog novih priložnosti. Hvala, da se Ti ne zdi nič premajhno ali pretežko.
Hvala, da sem v Tvojih rokah delo v teku — dragoceno, ljubljeno, na poti.
Amen.
