Molitev napisana na podlagi odlomka Jn 14,7-14
Gospod Jezus,
v tem odlomku si govoril Filipu, a slišim, kot da govoriš meni. Kot da me gledaš v oči in vprašaš: »Toliko časa sem s teboj… in me še nisi spoznal?«
In res. Kolikokrat sem Te srečal v besedah Svetega pisma, v obhajilu, v tihoti, pa sem vseeno rekel: »Pokaži mi Očeta.« Kot da Te ne prepoznam dovolj. Kot da Te še vedno iščem zunaj, ne pa v Tebi.
Ti si rekel, da kdor vidi Tebe, vidi Očeta. A moje oči pogosto gledajo površno. Moje srce dvomi. Učim se, molim, berem — pa vseeno v meni ostaja lakota po gotovosti, po jasnem obrazu Boga. Filipova prošnja postane tudi moja: »Pokaži mi Očeta — in to mi bo dovolj.«
Toda Ti, Gospod, mi odgovarjaš potrpežljivo. Ne zgražaš se nad mojo potrebo, ampak me vabiš globlje. Rečeš mi, naj gledam Tebe: Tvojo nežnost, Tvoje besede, Tvoja dela.
Vse, kar si dejal, si povedal iz globoke povezanosti z Očetom. Nisi govoril po svoji volji. Oče je govoril skozi Tebe.
Naj tudi jaz prepoznam Očeta, kadar berem o tem, kako si se sklonil k ubogim, kako si odpustil grešnikom, kako si jokal nad Jeruzalemom, kako si umival noge svojim učencem.
Takšen je Oče. Ne oddaljen in hladen, ampak bližnji in sočuten, usmiljen. Ne tiha sila, ampak Ljubezen, ki se daruje.
Gospod, hrepenim po tem, da bi Te res spoznal. Da ne bi več iskal čudežev, ampak Te prepoznal v vsakdanjih trenutkih. V kruhu, ki ga jem. V bližini prijatelja. V odpuščanju. V tišini. V križu.
Dal si obljubo: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil.« Zato danes prosim v Tvojem imenu: podari mi zaupanje. Naj mi bo dovolj to, da Te gledam. Naj mi bo dovolj to, da Ti pripadam. Naj mi bo dovolj to, da si me poklical in rekel: »Veruj. Glej mene in boš videl Očeta.«
Tvoja beseda ni prazna tolažba. Rekel si: »Kdor vame veruje, bo izvrševal dela, ki jih jaz izvršujem.« To me pretrese.
Lahko bi se umaknil, zadovoljil z vero, ki je zasebna in tiha. Toda Ti me kličeš v nekaj več. V življenje, ki ni samo opazovanje, ampak sodelovanje. V zaupanje, da sem tudi jaz poslan. Da sem del Tvojega telesa. Da skozi mene Oče še danes dotika svet.
Zato Te prosim, Gospod, naj ne iščem Očeta le v dokazih. Naj Te ne omejujem s svojimi predstavami. Naj Te ne prosim vedno znova, da se pokažeš, kot da Te še ni bilo. Naj odprem oči. Naj se zavedam, da si Ti že tu.
V meni, okoli mene, nad menoj.
Tudi ko Te ne čutim. Tudi ko molčim. Tudi ko Te kličem s Filipovimi besedami.
Gospod Jezus, v Tebi je Oče. V Tebi je polnost. V Tebi je odgovor. In če verujem Tebi — potem verujem Njemu.
Ostani z menoj. Ne pusti, da pozabim, kdo si.
Amen.
