Gospod, včasih se počutim, kot da sem sam. Kot da si daleč. Kot da moj glas ne seže do neba. Kličem, molim, čakam — pa odgovora ni. V meni raste nemir. V srcu tišina. Vprašanja se kopičijo, a odgovorov ni.
Tako kot je David zapisal: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, tudi jaz včasih čutim to bolečino. Ne kot obtožbo, ampak kot ranjeno prošnjo. Kot otrok, ki išče Očetovo roko v temi.
Zakaj si tih, Gospod? Zakaj čutim odsotnost ravno tam, kjer Te najbolj potrebujem?
A potem, ko berem besede tega psalma, se nekaj v meni premakne. David, ki začne s krikom zapuščenosti, zaključi s hvalnico. On, ki je bil preganjan, razgaljen, zasmehovan, končno dvigne pogled in reče:
»Toda Ti, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, pohiti mi na pomoč!«
In s tem me opomni, da si Ti vedno bližje, kot čutim.
Gospod, tudi jaz Te želim znova videti kot svojega rešitelja, ne kot oddaljenega opazovalca. Tudi jaz hočem odložiti dvome in jih zamenjati za vero. Spomni me, da so občutki varljivi. Tudi Jezus je na križu izrekel besede tega psalma in vendar vemo, da ga nisi zapustil. Vem, da tudi mene ne boš.
Čeprav sem ranjen, sem še vedno Tvoj. Čeprav se počutim poraženega, v Tebi nisem premagan. Čeprav sovražnik šepeta laži, Tvoja resnica ostaja: nisi me zapustil in me nikoli ne boš.
Gospod, prosim Te: okrepi me. Ko me preplavi tema, me spomni, da si Ti luč, ki ne ugasne. Ko pridejo dnevi brez moči, bodi Ti moja moč. Ko me zapustijo ljudje ali prizadanejo njihove besede, naj ostane Tvoja navzočnost – tiha, zanesljiva, živa.
V Psalmu 22, 11-12 je zapisano: »Ti si moj Bog od materinega telesa; ne bodi daleč od mene, kajti stiska je blizu, ker ni nikogar, ki bi pomagal.« In to čutim, da si bil z menoj od začetka. Prej kot sem bil sposoben moliti, si Ti že bedel nad menoj.
Ko še nisem znal govoriti, si Ti že spregovoril in sem bil ustvarjen.
Zato Te danes znova prosim: bodi blizu. Ne kot Bog, ki odgovarja z ognjem, ampak kot Bog, ki šepeta v vetru. Dotakni se moje notranjosti. Tistega prostora, kjer so utrujenost, občutki krivde, dvomi, stara razočaranja.
Prinesi novo moč. Prinesi novo luč. Prinesi mir.
Naj ne bežim več pred bolečino, ampak jo darujem Tebi.
Naj ne skrivam svojih vprašanj, ampak jih polagam pred Tvoj prestol.
Naj ne živim več v tihem obupu, ampak v zavedanju, da je tudi Jezus šel po tej poti in zmagal.
Pomagaj mi, da iz te molitve ne odidem isti. Pomagaj mi, da od nje vstanem okrepljen, ne zato ker sem našel odgovore, ampak ker sem znova srečal Tebe.
Ti si Bog, ki slišiš. Bog, ki vidiš. Bog, ki ne zapušča in objema.
Ti si z menoj in vedno si bil.
Amen.
