Gospod,
daj mi smisel za humor. Ne tisti, ki zaničuje, ampak tistega, ki zdravi. Tistega, ki zna v vsakdanjih zapletih najti iskrico, v napakah toplino in v neuspehih učenje. Daj mi oči, ki vidijo čudeže tudi v zmedi, in srce, ki zna najti smeh sredi solz.
Vem, da si Ti ustvaril smeh, saj je zapisano: “Ne bodite žalostni, kajti Gospodovo veselje je vaša moč.” (Neh 8, 10) in v Pregovorih piše: “Veselo srce podarja zdravje, potrt duh pa suši kosti.” (Prg 17, 22)
Gospod, jaz nočem suhih kosti. Nočem življenja, kjer je vse resno, težko in naporno. Uči me, da je radost duhovna disciplina. Da se kdaj lahko tudi nasmejem sam sebi, svojim nerodnostim, svojim velikim načrtom, ki se sesujejo ob prvi kaplji dežja.
Oprosti mi, ker sem včasih preveč zategnjen. Ker se trudim biti tako pravilen, da me resnica več ne gane, ampak duši. Daj mi sproščenost, ki pride iz zaupanja vate. Naj si upam zadihati, se od srca nasmejati in povedati kaj preprostega, brez strahu, da bom izpadel neumen.
Jezus, tudi Ti si se znal smejati. Čeprav v Svetem pismu ne piše, da si se smejal, si včasih uporabil humor, ki je bil globok in neposreden. Ko si rekel: “Kako vidiš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?” (Mt 7, 3), si gotovo želel, da se zamislimo — in tudi nasmejemo sebi.
Pomagaj mi videti ironijo življenja brez grenkobe. Naj me humor ne zapelje v cinizem, ampak me obvaruje pred napuhom.
Spomni me, da si se posmehoval farizejem, ker so obremenjevali ljudi s pravili, a sami niso znali ljubiti. Nauči me takšne modrosti: da vidim, kje sem sam postal preveč resen, brez usmiljenja. Kje me je prevzelo pravilo, ne pa odnos. Smeh je včasih najkrajša pot nazaj k ljubezni.
Gospod, prosim, naj nikoli ne izgubim otroka v sebi. In otroci se smejejo pogosto, iskreno, iz trebuha. Tudi jaz bi rad takšen smeh. Ne iz posmeha, ampak iz zaupanja. Iz tistega občutka, da sem varen v Tvoji roki, tudi če ne gre vse po načrtu. Naj me ne bo sram veselja.
Prosim, daj mi smisel za humor, ki bo prinašal olajšanje drugim. Da znam v pravem trenutku povedati zgodbo, ki razbije napetost. Da kdaj z nasmehom preglasim tišino. Da s preprosto šalo odprem srce nekoga, ki je že dolgo zaprt vase. In da nikoli ne uporabim humorja kot orožje, ampak kot most. Kot povabilo k skupnosti.
Včasih pozabim, da si Ti tudi Gospod praznika. Da so svatje jokali, ko jim je zmanjkalo vina, in Ti si rekel: “Napolnite vrče z vodo.” (Jn 2,7) In potem si ustvaril vino. Ne samo nekaj kapljic, ampak šest velikih kamnitih vrčev. Zakaj? Mogoče zato, ker si vedel, da je veselje potrebno. Da potrebujemo tudi trenutke, ko plešemo brez razloga, ko se smejemo brez zadržka.
Gospod, naj bo moj smeh hvaležnost. Naj bo moj humor izraz vere. Naj ne zbežim pred težo življenja, ampak jo uravnovesim s svetlobo, ki prihaja iz Tebe.
In ko bo moj čas, naj me ne pospremijo solze, ampak tudi nasmehi. Naj ljudje rečejo: “Ni bil popoln, ampak znal se je nasmejati. In znal je širiti luč.”
Amen.
