Gospod,
danes prihajam k Tebi z željo, da se nekaj v mojem življenju spremeni. Želim rasti. Želim pustiti stvari, ki me držijo nazaj. Želim hoditi naprej. Ampak, iskreno, pogosto ugotovim, da me pri tem ustavi en sam občutek: strah.
Strah pred neuspehom. Strah, da bom znova razočaral samega sebe. Strah, da ne bo šlo. In potem odlašam. Se prepričujem, da ni pravi čas. Da še nisem pripravljen. Da bo jutri morda lažje. In tako dnevi minevajo, jaz pa ostajam na istem mestu.
Ampak danes Te prosim, Gospod: daj mi pogum. Tisti pogum, ki ne temelji na samozavesti, ampak na zaupanju v Tebe. Pogum, ki ne potrebuje popolnih okoliščin, ampak le prepričanje, da hodiš z menoj. Pogum, ki ne čaka na idealen trenutek, ampak se zgodi zdaj, ker verjamem, da Ti greš pred menoj.
Spomni me, da nisem sam. Tvoja beseda me pomirja, ko pravi:
»Bodi močan in pogumen. Ne boj se in ne plaši se, kajti Gospod, tvoj Bog, gre s teboj; ne bo te pustil in te ne bo zapustil.« (5 Mz 31,6)
Ti si z menoj, tudi ko se počutim šibkega. Ti si z menoj, tudi ko dvomim. Ti me ne zapustiš, in to mi daje moč, da naredim prvi korak. Morda majhen, a resničen.
Včasih mislim, da mora biti sprememba velika, dramatična, popolna. A mislim, da Ti iščeš nekaj drugega. Iskreno srce. Srce, ki si upa reči:
»Gospod, nočem več čakati. Hočem živeti drugače. S Teboj.«
In to je danes moja molitev. Želim odložiti stare vzorce, navade, izgovore. Želim izstopiti iz cone, ki je sicer znana, a me duši. Želim zadihati globoko in iti naprej, v novo, v Tvoje.
Ne želim več živeti kot nekdo, ki se skriva. Ne želim biti ujet v lastne dvome. Ti si mi dal duha moči. Daj mi, da ga tudi živim. Naj postane del mene; ne le v trenutkih navdiha, ampak v vsakdanjih odločitvah.
Vse ne pomeni popolnosti. Pomeni, da zmorem vztrajati. Zmorem odpustiti. Zmorem vstati, ko padem. Zmorem začeti znova. Ker Ti si vir moje moči, ne moja volja. In v Tebi je začetek resnične spremembe.
Gospod, vem, da bo pot včasih naporna. Da bodo dnevi, ko bom hotel odnehati. A prosim Te, daj mi milost, da se ne ustavim. Da hodim z očmi uprtimi v Tebe, ne v okoliščine. Da slišim Tvoj glas, tudi če vse drugo kriči, naj se vrnem nazaj.
In čeprav danes ne vidim celotne poti, mi daj dovolj svetlobe za naslednji korak. Naj ta korak naredim z zaupanjem in veseljem. In naj moje življenje postane dokaz, da z Bogom sprememba ni le mogoča, je resnična.
Amen.
