Jutranja molitev – Glej, vse delam novo

Gospod,

danes me nagovarjaš z besedami upanja, ki jih je napisal Janez: »Videl sem novo nebo in novo zemljo.« Ko to berem, si želim, da bi tudi moje oči videle tako. Da bi moje srce spoznalo, da se zgodba še ni končala. Da še nisi rekel zadnje besede. In da je zadnja beseda Tvoja – ne bolečina, ne smrt, ne izguba, ampak novo življenje.

»Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več.« Včasih se bojim sprememb, bojim se, da bo vse, kar poznam, minilo. A hkrati hrepenim po tem, da bi staro res izginilo – vse, kar boli, kar ločuje, kar uničuje. Vse moje lastne napake. Vse krivice. Vsi strahovi. Vse solze.

Janez je videl sveto mesto, novi Jeruzalem, pripravljeno kot nevesta. In v tej podobi začutim nekaj globokega. Da nas pripravljaš. Da ne boš samo prenovil svet – tudi nas boš prenovil. Da si kot ženin, ki čaka svojo nevesto z ljubeznijo, ne z obsojanjem. Da nas želiš zase, ne zato, ker smo popolni, ampak ker smo Tvoji.

In potem glas: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi!« Gospod, to je največ, kar si lahko želim. Da si z nami. Da nisi daleč. Da ne bivaš samo v nebesih, ampak da si pripravljen prebivati med nami — v naši vsakdanjosti, v naših dvomih, v našem iskanju. Biti Bog z nami. Emanuel.

Obljubil si: »In obrisal bo vse solze z njihovih oči.« Gospod, toliko solz je v tem svetu. Solze izgube. Solze razočaranja. Solze utrujenosti.

Ti ne obljubljaš, da jih ne bo več – ampak jih boš obrisal. Eno po eno. Ne boš jih prezrl, ampak se jih boš dotaknil. In to je upanje, ki me drži pokonci.

»Smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.« Gospod, to so besede, ki zvenijo kot pesem. Kot oddih. Kot dom. Vse, kar je bilo ranjeno, bo ozdravljeno. Vse, kar je bilo zlomljeno, bo ponovno obnovljeno. Ne iz starega, ampak iz novega, ker »prejšnje je minilo.«

In potem, Tvoje besede, ki jih ne morem pozabiti: »Glej, vse delam novo!« Ne samo nekaj. Vse. Vsak košček sveta. Vsak košček mene.

Gospod, včasih se počutim utrujeno od lastne zgodovine. Od bremen, ki jih vlečem za sabo. Ampak Ti ne obnavljaš starih ruševin — Ti delaš novo. Ne popraviš samo razbitin, ampak postaviš nekaj čisto drugega. Svežega. Živega.

Zato Te danes prosim: začni s tem že zdaj. Ne samo na koncu časov. Daj, da že danes v meni zadiši novo nebo in nova zemlja. Daj, da v svojem srcu prepoznam sveti Jeruzalem, ki prihaja. Naj Tvoje besede postanejo resnica v mojem vsakdanjem življenju.

Nauči me živeti z upanjem. Ne s pobegom pred resničnostjo, ampak s korakom naprej. Daj, da postanem znamenje novega. Nekdo, ki sredi temačnega sveta prinaša svetlobo. Ki ne govori samo o koncu, ampak o začetku. Ki verjame, da to, kar prihaja, presega vse, kar smo doživeli.

Gospod, hvala, ker si obljubil, da boš med nami. Hvala, ker si rekel: »Glej.« Hvala, ker se ne skrivaš, ampak razodevaš. Pomagaj mi gledati. Ne samo z očmi, ampak z vero.

In ko pride dan, ko se boš vrnil, da vse dokončaš — naj me najdeš pripravljeno. Ne zato, ker sem brez madeža, ampak ker sem v Tebi.

Amen.