Moj Bog,
danes želim preprosto biti buden – buden za tvojo prisotnost, za tvoj glas in za lepoto, ki mi jo podarjaš.
Tvoja beseda me danes nežno, a odločno svari. Želiš obvarovati moje srce, ga ohraniti lahkega in svobodnega zate.
“Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in s skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride nad vas nenadoma kakor zanka;” (Lk 21,34)
Gospod, kako resnične so te besede. Požrešnost ni le hrana, ampak lakota po vedno več stvareh, po potrditvi, po uspehu. Pijanost ni le vino, ampak vsaka omama, s katero poskušam pobegniti pred resničnostjo in pred teboj.
Največja teža pa so skrbi tega življenja. Kako zlahka me ujamejo v svojo mrežo! Skrb za jutri, za prihodnji teden, za to, česar ne morem nadzorovati. Ti pa me kličeš v svobodo sedanjega trenutka.
“Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.” (Mt 6,34)
Pomagaj mi danes resnično živeti to obljubo, Jezus. Pomagaj mi izročiti prihodnost v tvoje roke in sprejeti ta dan kot dar, z vsem, kar prinaša. Daj, da bom zares nepremagljiv, ker si z menoj v tem trenutku, ne pa oslabljen od strahu pred tistim, kar šele pride.
Kličeš me, naj čujem. Ne v strahu, ampak v budnem pričakovanju, kot zaročenka, ki čaka svojega ženina. Ne vem ne dneva ne ure, in prav v tem je lepota zaupanja.
“Čujte torej, ker ne veste ne dneva ne ure.” (Mt 25,13)
Moja čuječnost naj ne bo napeto oziranje za nevarnostmi, ampak ljubeča pozornost na tvojo prisotnost v vsakem trenutku. Biti buden za tvoj navdih, za potrebe brata ob meni, za lepoto stvarstva, ki mi jo podarjaš.
In orodje za to čuječnost je molitev. Vztrajna, zvesta, hvaležna molitev, ki ohranja srce budno in povezano s teboj, Izvirom življenja.
“Vztrajajte v molitvi, čujte med njo in se zahvaljujte.” (Kol 4,2)
Hvaležnost je ključ, ki odklepa vrata ječe skrbi. Hvala ti za to jutro, hvala za dihanje, hvala za tvojo Besedo, ki me usmerja. Naj moja molitev ne bo le seznam prošenj, ampak nenehen pogovor, prepleten s hvaležnostjo.
Zato te prosim, Sveti Duh, napolni me s svojo močjo, da bom zmogel moliti v vsaki priložnosti, ne le z besedami, ampak z vsem svojim bitjem. Drži me budnega in vztrajnega.
“Ob vsaki priložnosti v Duhu molíte z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen čujte z vso vztrajnostjo in prošnjo za vse svete.” (Ef 6,18)
Vse to, Gospod, vodi k enemu samemu cilju: da bi ob koncu dni, ali pa ob koncu tega dne, smel stopiti predte. Ne s srcem, obteženim od sveta, ampak z lahkim srcem, ki je ljubilo, zaupalo in pričakovalo.
Naj živim ta dan in vse moje dni ne kot ujetnik strahu, ampak kot otrok vstajenja, ki ve, da je njegov dom pri tebi. Varuj moje srce, Gospod.
Amen.
