Gospod,
jutro je. V meni ni nobenih posebnih občutkov, le tišina in nekaj misli, ki že uhajajo k opravkom. Vem, da si tu. Ne zato, ker čutim nekaj posebnega, ampak ker si obljubil, da si z nami, tudi, ko nas ne prevzame nič svetega.
Zato Ti ta dan preprosto izročam. Nimam velikih načrtov. Ni še ozaljšan z navdihi. Je samo začetek. In to mi zadošča.
Ker vem, da ti ni treba velikih uvodov, da začneš delati.
Danes me čakajo stvari, ki so morda drugim nepomembne. Rutina. Urejanje papirjev. Telefonski klic. Pospravljanje. Biti pozoren na sočloveka, čeprav imam sam dovolj skrbi.
In tukaj v teh navadnih opravilih Te danes iščem.
»Čeprav je vaš trud zaman, veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen.« (1 Kor 15, 58)
Nočem vsega početi zato, da bo videti veliko. Nočem živeti za trenutke, ki bi se zdeli duhovno izjemni. Hočem biti le navzoč. Zvest v tem, kar mi daš. In če boš hotel, boš tudi danes med malim storil nekaj velikega, pa naj tega niti ne opazim.
Gospod, pomagaj mi ostati zbran. Ko bo skušnjava, da popustim malodušju, me opomni, da »Gospod utrujenemu daje moč, in onemu, ki je brez moči, povečuje silo.« (Iz 40, 29)
Ko bom čutil, da moje besede ne zaležejo, me spomni, da ni na meni, da vidim sad. Na meni je le, da vztrajam. Da dam to, kar imam, svojih pet hlebov in dve ribi in ti jih izročim.
»Kar koli storite, storite iz srca, kakor za Gospoda in ne za ljudi.« (Kol 3, 23)
In čeprav me morda nihče ne opazi in bo dan minil brez pohval in zunanjih potrditev, naj v meni ostane vedrina.
Ker Ti vidiš.
»Gospod, tvoja dobrota sega do neba, tvoja zvestoba do oblakov.« (Ps 36, 6)
Pomagaj mi hoditi počasi, a pogumno. Naj ne preskočim stvari, ki jih želiš sredi preprostosti. Naj ne iščem bližnjic, ko bi moral ostati.
Naj ne čakam na izjemne trenutke, da bi Te slavil, ampak naj Te slavim že zdaj. V tej sobi. V tem dnevu.
Hvala, ker ne zaničuješ malega. Ker veš, kaj pomeni biti utrujen, prezrt, ponižan in ker si vendar ostal zvest do konca.
Naj bom danes podoben Tebi. Tako preprost.
Amen.
