Ni veliko mladih ljudi, ki bi v svojem življenju preživeli vse grozote vojne, a hkrati v sebi ohranili optimizem, veselje in vero.
Anita je ena od teh ljudi. Spoznala sva jo v Riosuciu, tam živi v skromni leseni baraki, z možem in tremi otroci. Zaposlena je na misijonu patrov klaretincev in pomaga ljudem, ki živijo v skupnostih ob reki Atrato in Domingodó, torej ljudem, ki so še vedno pod pritiski ilegalnih paravojaških skupin.
Anita ve, kaj pomeni živeti v takšni skupnosti. Ja, pravi, tam čez reko Altrato je življenje lahko lepo; narava, gozd, veliko sadja in zelenjave, reka…, ampak idila se hitro lahko spremeni v pekel, ko vanjo vdre orožje.
Kdo lahko bolj nazorno opiše življenje v vojni, kot nekdo, ki je bil nekoč tudi sam vklenjen, s pištolo uperjeno v glavo?
Anitina zgodba
Z Anito sva se srečala kar trikrat, da je z nama podelila vso svojo življenjsko zgodbo. Res, lahko bi napisal knjigo o tem, ampak tudi z enim prispevkom boste lahko dobili občutek, kakšne posledice pušča nasilje, predvsem pa, kako Bog lahko poseže v življenje nekoga in ga vodi naprej po poti, ki jo je pripravil zanj.
Preden se spustimo v Anitino zgodbo, še nekaj besed o misijonskem potovanju v amazonski pragozd Peruja, ki ga v Operandu organiziramo v času prvomajskih praznikov.
Skupina petih ljudi je določena, pred njimi so priprave in načrtovanje poti. Pri organizaciji potovanja bi se še posebej rad zahvalil agenciji Aritours, ki nam je pomagala pri promociji potovanja – z njihovo pomočjo je za dogodek izvedelo mnogo več ljudi, kot bi sicer.
Solidarna skupnost
Ana Luisa se je rodila v skupnosti Chicau, ob reki Domingodó, blizu mesta Carmen v Kolumbiji. Kot pripoveduje, je imela čudovito otroštvo. Oče in mama sta imela devet otrok, a skrbela sta še za štiri druge; dva sta posvojila od umrle sorodnice, dva pa sta prevzela od staršev, ki sta morala zaradi vojne zbežati iz skupnosti.
‘V teh skupnostih je to nekaj povsem običajnega. Otroci nikoli niso prepuščeni samim sebi. Družine so med seboj zelo povezane in vedno priskočijo na pomoč, ko je to potrebno. Med vojno so starši velikokrat morali zapustiti skupnosti, a svoje otroke so pustili sorodnikom, saj je bežanje zanje mnogo bolj nevarno, kot če ostanejo v skupnosti,’ pravi Anita.
Anitin oče je vodil kmetijo, imeli so krave in veliko sadja. Ničesar jim ni manjkalo. Delali so in živeli mirno. Vse do usodnega leta 1997.
V navzkrižnem ognju
O razmerah na področju Riosucia, danes in v preteklosti, sem pisal v prejšnjem prispevku. Če ga še niste prebrali, vam ga priporočam, da boste bolje razumeli tudi kontekst Anitine zgodbe.
Tistega leta so se prebivalci skupnosti Chicau znašli v navzkrižnem ognju med paramilitarno skupino Las Farc, državno vojsko in gverilci. A njihove tarče niso bili samo vojaki nasprotnega pola, pač pa tudi civilisti.
Ubijali so moške, za katere so verjeli, da pripadajo kateri od nasprotnih skupin, ljudje so v strahu zapuščali svoje domove ali pa so jih v to prisilili. Včasih sta zbežala oba starša in sta otroke zapustila sorodnikom, največkrat pa so morali bežati le moški, zato je ogromno mamic v vasi ostalo samih z otroci.
Boj za ozemlje
Razlog za spopad je bil boj za teritorij. Vojaki so se hoteli polastiti njihove zemlje, ker je bila to dobra strateška točka za multinacionalna podjetja, med Panamo in Ekvadorjem.
Multinacionalke so financirale gverilsko vojsko, medtem ko je La Farc to mesto želel osvojiti zaradi poslov z drogo. A tudi koruptivni generali vladne vojske so bili povezani s paramilitarci. Skratka veliko zmeda, ki je za seboj puščala razdejanje in ogromno mrtvih.
‘V tistem vojaškem konfliktu je zbežala tudi vsa naša družina, z vsemi otroci vred. Ničesar nismo mogli vzeti s seboj, odšli smo kakor hitro je bilo to mogoče,’ se spominja Anita.
‘Potovali smo celih osem dni, največ peš čez gozdove, včasih tudi s čolnom po reki, kadar peš ni bilo mogoče. Bilo je zelo naporno, sploh zato, ker je bila skupina velika (6000 ljudi), z nami je bilo ogromno otrok, ostarelih ljudi in nosečih žensk. Kar nekaj dojenčkov se je rodilo na tej poti, a mnogi od njih niso preživeli. Ljudje so umirali zaradi hudega napora.’
Kalvarija
S seboj niso imeli hrane, zato so lahko jedli le tisto, kar so lahko dobili iz narave. Takrat je bila to le manjoka in nekaj sadja, a je ni bilo dovolj za vse, medtem ko so vodo zajemali iz reke.
‘Čeprav je bilo vse skupaj zelo žalostno, sem bila po drugi strani vesela, ker smo vseeno uspeli napredovati. Jaz sem bila takrat stara 12 let in sem na poti že lahko pomagala mojim tetam nositi otroke in podpirati starčke, ki sami niso mogli hoditi. Najtežje mi je bilo, ko so ljudje zbolevali. Recimo, moja sestrična se je rodila na poti, a je umrla, ker nismo imeli zdravil. Takšnih primerov je bilo veliko.’
Cilj migrantske skupine je bilo najti ugoden prostor za začasno naselitev. Po osmih dneh se je skupina ustavila v kraju Pavarandó, kjer je bila nekoč že naseljena neka skupnost, a so bila lesena prebivališča prazna, saj so tudi ti očitno enkrat morali zbežati iz svoje zemlje.
Pavarandó
Skupnost v Pavarandó je bila bistveno manjša kot je bila skupina prebeglih iz Chicauja. Ni bilo dovolj bivališč za vse. Nekateri so se naselili v že postavljene hiške, medtem ko si je morala večina postaviti svoje ‘kambuče’, zasilna bivališča iz plastike in polivinila.
‘Revščina je bila nepopisna,’ pripoveduje Anita. ‘Ni bilo hrane, jedli smo le enkrat na dan, včasih celo to ne. Hrano smo iskali v gozdu, manjoko in banane, kasneje je začela v vas prihajati humanitarna pomoč različnih dobrodelnih organizacij, kot so Rdeči križ, Združeni narodi, škofija, nekatere župnije, tudi misijonarji iz Riosucia.’
Anita nadaljuje:
‘Ampak tudi tega ni bilo dovolj za vse. Morali smo biti zelo solidarni med seboj in dobro organizirani, da je vsak dobil vsaj malo. Hrano smo delili po družinah, če pa kdo ni imel družine, se je priključil že obstoječi. Spominjam se, da je moja mama vsak dan kuhala za našo družino in še za osem drugih ljudi, torej za skupaj dvajset lačnih ust.’
Mladinske skupine
V času, ko so živeli v Pavarandóju, so se znotraj skupnosti spontano začele organizirati skupine za mlade ljudi. Tisoč mladih se je vključilo v trideset različnih skupin, za fante in za dekleta.
Mladim so tako dali prostor za izražanje svojih občutkov in travm, predvsem pa so jih na tak način želeli zaščititi pred gverilsko vojako, ki je bila takrat še ‘mirno’ prisotna v okolici Pavarandója, a je vztrajno vabila fante in dekleta v svoje vrste.
Poleg tega pa so na srečanjih izobraževali mlade o njihovih pravicah, o možnostih, ki so jim na voljo in o načinih, kako se zaščititi pred nevarnostmi vojne, ki je divjala vse okrog Pavarandója.
Nevarnosti navkljub
Tudi Anita, čeprav tudi sama zelo mlada, je sodelovala pri delovanju skupin. Organizirala je aktivnosti, športne dogodke, srečanja in sestanke.
‘Vsi smo se zavedali, da je to, kar počnemo, nevarno in tvegano. Ampak za dolgoročno preživetje skupnosti nam drugega ni preostalo. Na mladih je bila vsa prihodnost, njih je bilo treba zaščititi, čeprav seveda paravojakom in gverilcem to ni bilo všeč. Oni so mladino potrebovali za svoje namene. Ja, nekateri fantje so se priključevali vojakom, a večina se je odrekla orožju in nasilju.’
Občasno so tudi v Pavarandó vdirali vojaki. Prihajali so nenadoma in z enim samim namenom: sejati strah in ubijati odgovorne, za katere so verjeli, da delujejo proti njim.
“Spominjam se nekega sestanka odgovornih za posamezne skupine. Vojaki Las Farca, ki so vedeli za ta sestanek, so prekinili naše druženje in pred hišo privedli 28-letnega fanta, ki je vodil srečanje. Ustrelili so ga pred našimi očmi, kot opozorilo, da to čaka vsakega od nas, če bomo še naprej delovali ‘proti njim’.”
Anita je vedela, da je v življenjski nevarnosti, a se delu z mladimi ni odpovedala. Tudi potem ne, ko je bilo njeno življenje postavljeno na kocko.
Nekega dne je kakšnih petnajst vojakov znova vkorakalo v skupnost. Tokrat ni bilo opozoril. Imeli so seznam imen, hodili od hiše do hiše, iskali odgovorne za mladinske skupine in jih ubijali. Veliko mladih fantov in deklet je bilo umorjenih tistega dne.
Anita je to pripovedovala s tresočim glasom:
‘Dva od teh vojakov sta me našla doma. Vklenila sta me in me postavila pred hišo. Obtožila sta me, da delujem proti njim, da imam v vojski celo fanta, ki se bori na nasprotni strani. Na glavo so mi prislonili pištolo, a se med seboj niso mogli zediniti, naj me ubijejo ali ne. Verjetno je bila to Božja milost, saj so se naposled odločili, da me izpustijo. Medtem pa so drugi vojaki po vasi streljali ostale moje sodelavce, enega so ubili prav blizu mene, drugega pa ranili.’
Aniti so odvezali roke in odšli naprej. Ampak ni zbežala proč. Odšla je k ranjenemu mladeniču in mu obvezala rano, da bi zaustavila kri, ki jo je hitro izgubljal.
Beg v Medellín
Opozorila, da je tudi ona na seznamu vojakov, so do Anite prihajala od vseh strani. Na vasi se govorice zelo hitro širijo.
Tri dni kasneje je s pomočjo župnije v Riosuciu odšla na varno v Medellín, kjer so za mlade pribežnike najeli stanovanje. Ostali člani njene družine so se takrat vrnili nazaj v lastno skupnost Chicau, kjer so se razmere medtem že polegle.
Anita nama je povedala, da njeni starši, potem ko so prišli nazaj na svoje, tam niso našli ničesar več od tistega, kar so imeli prej. Kmetija je bila porušena, hiše izpraznjene in izropane, živali so ukradli vojaki. Začeti so morali znova.
‘Dve leti sem ostala v Medellínu. Tudi tam sem bila vključena v različne skupine, ki so od daleč pomagale vasem v Chocóju. Vabili so me na različna srečanja in predstavljala sem jim okoliščine na tem območju Kolumbije. Skupaj s humanitarnimi delavci smo obiskovali različne skupnosti v Chocóju, vodila sem jih v vasi in jih povezovala z odgovornimi. Takrat sem bila stara 17 let.’
V Medellínu je bila Anita zelo aktivna, a se nikakor ni mogla navaditi na življenje v mestu. Tako pravi:
‘Težko mi je bilo. Bila sem navajena na naravo, občutek sem imela, kot da sem izgubila svoj prostor. Težko sem se recimo navadila na to, da sem morala zapirati in zaklepati vrata. V naši vasi je bilo vedno vse odprto, bili smo ena sama velika družina, močno povezani in solidarni med seboj. Lahko si šel ven, odtrgal sadje iz drevesa, obiskal sorodnika ali prijatelja… V Medellínu nisem imela nič od tega. Popolno nasprotje.’
Poleg tega pa ji razmere v domači vasi, kjer so sedaj ponovno živeli njeni starši, bratje in sestre, nikakor niso dale miru. V Chicau so ponovno prišli vojaki, ubijali moške, posiljevali in mučili ženske. Vse njene strice so ubili. Družina je morala ponovno bežati v drugo skupnost.
V Riosucio
Vse to je botrovalo temu, da se je Anita po dveh letih odločila oditi nazaj iz Medellína v Chocó, bližje svoji družini in nazaj k naravi. Tokrat v Riosucio.
Njeno življenje se je normaliziralo. Spoznala je fanta, se z njim poročila in si ustvarila družino. Tudi Riosucio je zelo revno naselje, kot sem pisal v preteklih prispevkih, ampak Anita se je zaposlila pri klaretinskih misijonarjih in poprijela za odgovorno in pomembno delo.
‘Zdaj delam kot povezovalka med misijonom in skupnostmi. Sodelujem z nekaterimi organizacijami, ki na tem področju pomagajo ljudem na vaseh, jih pravno zastopajo pred državo in jim nudijo vsakovrstno pomoč. Ti ljudje so utrujeni od vojne in nenehnega bežanja. Imajo travme in še vedno živijo v negotovosti. Država bi jih morala zaščititi, ampak žal od nje ne dobimo veliko pomoči. Za vse moramo poskrbeti sami.’
Veselje in optimizem
Anita živi v zgornjem delu Riosucia. Obiskala sva jo na njenem domu in spoznala tudi moža in otroke.
Za naju je bila to dobra priložnost, da sva lahko od blizu videla, kako živijo ljudje v tem naselju. Skromna lesena baraka, dvignjena nad izkopanim kanalom, kjer se v času dežja nabira voda, a vselej tudi poplavi hiše in stanovanja.
V hiši nimajo vode, zato jo načrpajo iz reke in z njo napolnijo dva velika soda. Od tam jo potem uporabljajo za osebno higieno, pranje perila in posode. Pitno vodo pa kupujejo v trgovini.
Anitina družina živi skromno. Njen mož ne najde zaposlitve, zato se komaj prebijajo iz meseca v mesec. Ampak to ji ne vzame veselja in optimizma:
‘Tisto, kar me najbolj motivira pri mojem delu, so otroci. Ne želim, da bi moji sinovi živeli v takšnih razmerah, kot sem živela jaz. Zmeraj sem verjela, da je na svetu zelo malo slabih ljudi – in še vedno sem prepričana v to! Več je dobrega, zato želim tudi sama prispevati k dobremu. Nočem, da zlo prevladuje nad našim življenjem!’
Anita, hvala ti za tvoje pričevanje. S Silvo sva prepričana, da bo tvoja zgodba tudi marsikoga v Sloveniji nagovorila in mu dala misliti.
Kadar je težko, včasih obupujemo nad življenjem in izgubljamo motivacijo in optimizem. Ampak pri tem pozabljamo, da na svetu živijo ljudje, ki so preživeli in še vedno živijo v bistveno slabših okoliščinah; lačni, preganjani in ustrahovani.
Če oni lahko kljub temu ohranijo upanje in vero, le kako je potem ne bomo mi sami?
