Duhovnik Janez Jalen, duhovit človek in še bolj duhovit pisatelj, se je na stara leta, ko je služboval na Ljubnem, znal pridušati, da so mu dodelili najslabšo faro … ker je preluknjana!
Namigoval je seveda na predor skozi ljubenski hrib, skozi katerega provincialni Gorenjci hitreje in laže pridemo do centra sveta – bele Ljubljane.
Bog ve, kaj bi o svoji nekdanji fari Jalen rekel danes, ko je ljubenski hrib zaradi avtoceste preluknjan kar dvakrat.
Župnik, ki jezika res ni šparal
Jalen je bil posebnež med blago poštirkanimi duhovniki svojega časa.
Kadar je prišel v gostilno na tarok, zaradi česar je kdaj pa kdaj odpadla tudi kaka jutranja maša, je menda slekel talar, ga obesil na obešalnik in rekel: »Župnika na kavelj, Janeza pa za šank!«
Sobratu, sosedu in prav tako pisatelju Finžgarju, ki se je obregnil, da je Ovčar Marko premalo napet in da bi ga lahko napadel vsaj kak volk, je odvrnil, da bi tudi Ireno Pod svobodnim soncem lahko kak Teodorin oficir vsaj malo v rit uščipnil, da bi ne bila bolj popolna, kot so angeli!
Ja, Jalnu je jezik tekel in ga, nabrušenega, ni šparal. Niti po vojni ne, ko so bili na oblasti komunisti. Tako je imel priložnost, da si je zapore kar nekajkrat ogledal tudi od znotraj.
Po enem od takih obiskov ga je eden od zasliševalcev menda vprašal, če bo še kaj pisal, Jalen pa mu je zabrusil: »Bom pisal, bom … vse po vrsti v rit!« Po drugi inačici te zgodbe je tako odgovoril sobratu na dekanijski konferenci, ki mu je zastavil tako vprašanje. Lahko, da držita obe zgodbi, lahko, da nobena.
Ta rahlo kosmat opis nekdanjega ljubenskega gospoda je le uvod v zgodbo o ljubenski Mariji udarjeni. Ljudje imamo radi duhoviteže, ljudi, ki znajo sukati jezik in hitro najdejo pravšnji odgovor, ki zadene žebljico na glavico. Zabavajo nas, smejemo se jim, če le sami nismo deležni njihovih bodic … tedaj nas smeh hitro mine.
Legenda o Mariji udarjeni
Kot je Jalen znal usekati z jezikom, da je zabolelo, in znam z jezikom zbosti tudi sam, tako je leta 1692 med obnovo cerkve zidarski mojster Gregor Eržen usekal, in to kar s kladivom, po Marijinem kipu, ker mu je bojda Mati Božja odkimala, ko ji je rekel, da ima njegova izbranka, ki ji je bilo prav tako ime Marija, lepše oči.
»Kaj me gledaš, lipov les?!« je bojda duhovito udaril še z besedo, Marija pa mu je še bolj duhovito odgovorila: »Res sem les, a tudi Marija vmes!« Iz lesenega kipa je začela teči kri, ki je niso in niso mogli zaustaviti.
Menda se je krvavenje čisto dokončno ustavilo šele čez leta, ko se je spokorjeni zidar vrnil iz Rima, kamor je bosih nog poromal, in poljubil rano na Marijinem kipu.
Besede bolijo bolj od udarcev
Kadar sem kot otrok padel in se ranil, mi je mama boleče mesto pozdravila s poljubom. In tako zdravljenje sem prakticiral tudi pri svoji potolčeni in jokajoči deci. Rane se sicer niso zacelile, jok pa se je dostikrat unesel.
Udarci bolijo in povzročajo rane, besede bolijo in dostikrat ranijo še bolj, zarežejo globlje in huje. A najhuje je, da se ran na zunaj ne vidi … in potem niti ne veš, koga in kam bi poljubil, da bi bilo bolje.
Bog ve, koliko udarjenih Marij, Franck, Jožic, Mojc, Helen … je po naših hišah in domovih.
Kaj se skriva za urejenimi fasadami in okni z rožami? Kdo vse, ki obut v škornje gazi preko življenj svojih bližnjih, bi moral v Rim? Po kolenih, ne le bos.
Pravijo in piše, da se rana na Marijinem kipu še danes vidi. Jaz, priznam, je ne opazim. Morda je poljub spokorjenega zidarja opravil svoje ali pa sem preprosto slep za rane, ki niso moje.
Na osebni spletni strani Gregorja Čušina si lahko preberete tudi druge njegove članke in zapise.
