Vstal sem zgodaj
Še v temi sem sedel v avto
Prej sem opravil še nekaj – za možaka mojih let nujnih – fizioloških potreb
In oh, seveda, spil sem kavo
Vse mirno in počasi
Ni se mi mudilo
Potem sem se odpeljal
Cesta je bila prazna
Z leve strani se je izza hribov najavljalo jutro
Na desni je bilo še vse v temi
Nebo je bilo brez oblačka
Obetal se je lep dan
Gledal sem danico, ki je s turkiznega neba spodrinila luno
Spomnil sem se, kako sva se tisto leto, ko sem bil v vojski,
ob dogovorjenih urah zazirala prav v to zvezdo
Najsvetlejšo
Da bi se ujela v pogledu
Takrat še ni bilo mobilcev in skypa
Bila pa je zvezda
Čeprav že davno mrtva
Niti opazil nisem, kdaj sem zapeljal v nedeljo
Kar na lepem je bil dan
in jaz skoraj na cilju
Po maši sem ljudem govoril o Bogu, veri in ljubezni
O sreči otroštva in toplem objemu družine
Govoril sem o življenju
Pa tudi o smrti …
A blágo, s pridihom nasmeha
in iz varne oddaljenosti,
ki je lahko varljiva:
tako oddaljenost kot smrt
Govoril sem o rojstvu in kako novorojenčki dišijo kot nov avto
Govoril sem o očetu in časopisnem članku, prilepljenem na steno njegovega ateljeja
Govoril sem o vsakdanjem kruhu in o kruhu vsakdanjosti
O petih hlebih in dveh ribah
O deljenju, ki je množilo
O lakoti in nasičenosti
O Božji dlani
Potem sem pogledal skozi okno
Modro nebo in rumeno sonce
Poglejte, sem rekel
Nebo je brez oblačka
brez letal in raketnih izstrelkov
Ni bomb in streljanja
Ni kričanja in joka
Ni ognja in dima
Ni povsod tako
Molimo za Ukrajino
Molimo za mir
