Več kot dvesto let je minilo od smrti Lazarja Pillaija, vendar je ostal močno navzoč v zavesti katoličanov na jugu Indije, ki so se mu v vsem tem času priporočali in iskali priprošnje na njegovem grobu v cerkvi svetega Frančiška Ksaverija.
Od letošnjega maja, ko mu je papež Frančišek podelil čast oltarja in svetništva, pa naj bi vabil, navdihoval, opogumljal in pomagal nositi križ poročenim moškim in še posebej kristjanom, ki so preganjani.
Rojen je bil v višjo kasto in premožno družino
Devasahayam Pillai se je rodil 23. aprila 1712 v hindujski družini v vasi Nattalam na jugu Indije. Starši so mu ob rojstvu dali ime Nilam.
Oče je bil duhovnik v hindujskem templju, oba starša pa sta pripadala višji kasti in imela vpliv tudi v palači maharadže Marthanda Varma v kraljestvu Travancore, ki leži na jugu Indije. Njihova družina je bila premožna in zelo ugledna.
Nilam je svoje šolanje začel v vojski in dosegel visoko izobrazbo. Njegove sposobnosti so kmalu opazili uradniki na dvoru, posebno zaupanje pa je užival pri kralju: postal je minister na kraljevem dvoru in zatem še pomočnik v enem izmed pomembnih hindujskih templjev. Poročil se je z dekletom iz ugledne družine, ki je tudi pripadala višji kasti.
Usodno poznanstvo, ki je vodilo v spreobrnitev
V letu 1744 je mladi Nilam pričel nenadoma trpeti znatne izgube premoženja, največ zaradi pogina številčne živine na njegovih posestvih. Nikakor ni mogel ugotovili vzroka, ki bi temu botroval. Vse to ga je zelo potrlo.
Spraševal se je, ali je prišla nad njegovo hišo kakšna magija ali prekletstvo, saj je vestno in z vsem srcem opravljal vse službene dolžnosti in daritve hindujskim bogovom, ki jih je častil. Sčasoma je začel dvomiti v moč družinskega božanstva Bhadrakali.
Postal je iskalec z mnogimi vprašanji.
Le tri leta prej je nizozemski pomorski poveljnik, kapitan Eustachius de Lannoy, sprejel poveljstvo nad pomorsko odpravo nizozemske Vzhodnoindijske družbe. Želeli so zavzeti in vzpostaviti trgovsko pristanišče v Colachelu, ki je ležalo na območju kraljestva Travancore.
Bitko pri Colachelu, ki so jo bojevali vojščaki Travancoreja in nizozemski pomorščaki, so slednji izgubili. De Lannoyjeve može so zajeli ali ubili, le poveljnik in njegov pomočnik Donadi sta se predala, Indijci pa so ju zaprli.
De Lannoy je bil sicer kasneje pomiloščen in postal je poveljnik travancorske vojske.
Na dvoru, kjer sta oba zavzemala visok položaj, sta se spoznala tudi Nilam Pillai in de Lannoy. Postala sta dobra prijatelja. Nilam je v svojem iskanju in številnih vprašanjih pokazal veliko zanimanje za krščansko vero, ki ji je pripadal poveljnik.
Ta mu je predvsem razkrival skrivnosti zaupanja v Boga, govoril o Božji previdnosti v času trpljenja, o Jobovih preizkušnjah in njegovi zvestobi Bogu, o Jezusovem trpljenju in njegovi brezpogojni ljubezni in dokončni daritvi.
Vse to je mladega Nilama popolnoma prevzelo in ga vodilo k temu, da se je leta 1745 spreobrnil.
Krst in pričevanje za krščanstvo
Pri svojih triintridesetih letih se je mladi Indijec dal krstiti v katoliškem misijonu, ki ga je vodil jezuitski pater Giovanni Battista Buttari. Ob začetku novega življenja je prevzel tudi novo ime Lazar oziroma Devasahayam, kar v tamalščini pomeni Bog je pomagal.
Vrnil se je na dvor in opravljal svoje delo še nadaljnja štiri leta. Postal je aktiven katoličan, ki je sodeloval v svoji krščanski skupnosti, pri evangelizaciji v svojem krogu ljudi pa tudi v pomoči tistim, ki so bili iz nižjih kast.
Tudi njegova žena Bhargavi Ammal se je spreobrnila. Ob krstu je sprejela novo ime Gnanapoo Ammaal, kar v tamalščini pomeni Terezija.
Njegova spreobrnitev ni ostala neopažena v javnosti
Seveda njegova spreobrnitev ni ostala neopažena. Najbolj so bili do njegove krščanske dejavnosti nastrojeni brahmani, duhovniki iz najvišje hindujske kaste, saj niso prenesli, da za krščansko vero navdušuje še druge ljudi iz visokih krogov.
Počasi so na stran brahmanov stopile še druge vplivne osebnosti s kraljevega dvora, fevdalna gospoda in na koncu sam kralj ter ga javno obtožili.
Njegove nasprotnike je najbolj jezilo dejstvo, da je Lazar javno zagovarjal enakost vseh ljudi, ne glede na pripadnost kasti v kastnem sistemu, se družil z ljudmi ne glede na njihov sloj, s tem kršil obredno nečistost, in se odpovedal vsem zunanjim simbolom višje kaste.
Očitali so mu, da je izrabil svoj privilegirani položaj na dvoru, da bi spodbujal k širjenju krščanstva, za kar naj bi uporabljal tudi državna sredstva in podkupoval hindujce, da se spreobrnejo.
Kasneje so ga obtožili še izdajstva in razkrivanja državnih skrivnosti kraljevim tekmecem in Evropejcem, ki so bili njegovi somišljeniki. Očitali so mu omalovaževanje verskih praks, razžalitve hindujskih bogov, zaničevanja brahmanov in žalitve kralja.
Kljub temu da so ga nekateri želeli odvrniti od nove vere, je rekel, da raje umre mučeniške smrti, kot da se odpove Kristusu.
V zaporu in mučen
Kralj ga je odredil aretirati 23. februarja 1749 in zapreti v zapor. Naslednji dan so mu izrekli smrtno obsodbo in ga razglasili za državnega sovražnika.
Kralj ga je želel pred smrtjo še javno osramotiti, zato je ukazal, naj ga vodijo po vseh večjih mestih kraljestva na vodnem bivolu, okrašenega z vencem cvetja Erukku okoli vratu in z rokami, zvezanimi na hrbtu in le z majhnim kosom okrog ledij. Njegov rabelj pa je ob tem v levici držal konec vrvi in v desnici meč. V tistem času je bil to simbol največje sramote in javnega ponižanja. To poniževanje je trajalo več mesecev.
O mučenju s poprom in čilijem je pater Buttari zapisal:
“Vsak dan so mu obraz in ostalo telo na debelo natrli s pilaguastrom – mešanico popra in drugih pekočih zelišč, zmletih v prah. Nato so mu z neko trnovo bičevko raztrgali hrbet in mu odprli številne rane, nato pa so kot zdravilo uporabili zgoraj omenjeno mešanico. Ta prah povzroča strašno mučenje in ga uporabljajo v tej deželi, da povzroča pekoč občutek, podoben ognju. Poleg tega so poper vrgli v ogenj in ubogega bolnika prisilili, da je z obrazom navzdol vdihaval strašne hlape, ki so se dvigali od tam. Ko je v molitvi dvignil oči, so mu v oči nasuli hladnega prahu iz pekočega čilija.”
Najpogosteje so ta mučilni obred izvajali med potjo iz enega v drugi kraj, ker je večkrat zamenjal zapor. Takrat se je ob postankih v večjih krajih; še posebej tam, kjer so vedeli, da je mnogo kristjanov; zbralo veliko število ljudi, ki so želeli videti tega pogumnega moškega, ki je kljub vsemu trpljenju izžareval veselje.
Vsako tako javno ponižanje naj bi bilo njemu v sramoto in hkrati v opomin vsem, ki bi se želeli spreobrniti v krščansko vero, kaj jih čaka. On pa je s svojo držo le pričeval.
Med bivanji v različnih zaporih je doživljal številne preizkušnje, s katerimi so ga želeli prepričati, da bi se odpovedal svoji veri in se končno spametoval. Prepovedali so mu, da bi se lahko umival ali uporabljal olje za telo. Omejili so mu hrano na majhno porcijo riža in kasneje še to odvzeli, da bi ga izstradali.
Nekega dne, ko je bil Devasahayam zaprt v zaporniški celici, so okoli njega razpostavili nekaj loncev vrele vode z vročim čilijem. Občutek dušenja naj bi ga spodbudil k temu, da bi si premislil, toda Devasahajam je zdržal tudi to preizkušnjo.
Drugič so mu dodelili celico, ki je bila polna rdečih mravelj, ki grizejo. Spet drugič je bil vržen k strupenim kačami in škorpijonom. Čudežno je preživel tudi ob teh bitjih.
Nova kazen, ki naj bi ga izčrpala do smrti
Pripeljali so ga v kraj, imenovan Peruvilai, kjer so ga dali v oskrbo usmrtitelju. Privezali so ga k drevesu in ga izpostavili vsem vremenskim neprilikam. Te naj bi mu končno zadale počasen, a smrti udarec.
Škof je o tej kazni zapisal tole:
“Sedem mesecev je ležal pod drevesom, tako da je z nogami objemal drevo in to z nogami, ki so bile uklenjene v verige in privezane na drevo z okovi, tako da se ni mogel premikati, vstati ali se nasloniti na bok, ampak je bil prisiljen le sedeti ali ležati na hrbtu.”
V okovih je ostal ujet sedem mesecev, najbolj se je bal, da bi mu ušel venec mučeniške smrti. Večkrat so mu vojaki ponudili, da ga odpnejo in lahko pobegne, vendar je to odločno zavrnil.
Kljub vklenjenosti, številnim mučenjem in preizkušnjam je redno molil, krepostno živel, se postil dva dni v tednu in se mrtvičil. Upošteval je navodila duhovnikov, ki so bili njegovi spovedniki, in če je bilo le mogoče, je prejel zakrament pokore in obhajila.
Na ta samotni kraj je začelo prihajati vedno več ljudi in vsem je pričeval o Božji ljubezni. Številni od njih so že sprejeli krščansko vero, vendar jih je veliko želelo to tudi zanikati, saj so jih zaradi tega začeli preganjati in jim groziti s smrtjo.
Lazar jih je opogumljal in dajal zgled, da ne bi zanikali svoje vere. Mnogi so se vrnili k njej in se pokesali. Tudi njegova žena je šla skozi podobno preizkušnjo. Ni namreč prenesla javnega zasmehovanja in je za nekaj časa opustila krščanstvo, kar je Lazarja silno prizadelo.
Čudeži in milostna srečanja
Storil je tudi več čudežev. Eden izmed njih se je zgodil na kraju Puliyoorkurichy, kjer je še danes izvir in sedaj tudi romarski kraj.
Zapornika Lazarja je premagala žeja, svoj komolec je naslonil na skalo in iz nje je brizgnila voda, da jo je lahko pil. Vojakom je bilo namreč naročeno, da mu lahko dajejo zgolj postano vodo.
Drugi čudež, ki se je zgodil po njem, je bil, da je stražniku, ki ga je varoval, bil je poročen in dolgo obdobje brez otrok, v tem času žena rodila otroka. Oba moška sta postala dobra prijatelja.
Njegovo mučeništvo in smrt
Ker množici niso mogli preprečiti, da bi se zaporniku približevala in ga ne poslušala, so se naposled odločili, da ga usmrtijo. Nikomur niso razkrili kraja in časa smrti. Odnesli so ga na samotno jaso; bil je preveč izčrpan, da bi hodil sam; kjer je pred smrtjo goreče molil, potem pa so ga ubili s petimi streli.
Njegovo truplo so odvrgli v gozd, da bi ga pojedle divje zveri. Prijatelji in duhovniki so ga iskali in končno našli njegove kosti in zanimivo nedotaknjen jezik. Te ostanke so odnesli in položili v grob, ki leži pred oltarjem cerkve sv. Frančiška Ksaverija v Kottarju v današnjem Nagercoilu.
Po njegovi smrti so postali kraji njegovega življenja, mučeništva in tudi njegov grob romarski kraji in mesta številnih spreobrnitev. Poleg tega je postalo ime Lazar v tistem okrožju priljubljeno ime mnogih prebivalcev.
Končno do slave oltarja
Za blaženega in mučenca ga je 2. decembra 2012 razglasil papež Benedikt XVI. po več kot dveh stoletjih in večkratnem prizadevanju tamkajšnjih škofov, da bi ga razglasili za mučenca.
Devasahayam Pillai je prvi indijski laik, ki ni bil član nobene redovne ali druge katoliške skupnosti in je bil razglašen za blaženega. Nekatere hindujske organizacije so tej pobudi nasprotovale, češ da ni dokazov o verskem preganjanju v Travancoru v tistem obdobju, Pillai pa naj bi bil usmrčen zaradi upora.
21. februarja 2020 je papež Frančišek priznal čudež, pripisan Devasahajamovi priprošnji, s čimer mu je odprl pot do kanonizacije. Materi, ki je bila noseča z otrokom je ta nenadoma umrl v 20. tednu nosečnosti, a je bil čudežno obujen v življenje.
21. novembra 2021 je papež Frančišek sporočil, da ga bo 15. maja 2022 uradno kanoniziral z drugimi svetniškimi kandidati, kar je tudi storil.
