Pridelovanje riža je ena glavnih kmetijskih panog Laosa. Pravzaprav je riž tukaj življenje.
Na mizi je za zajtrk, kosilo in večerjo – skuhan riž se hrani v veliki pleteni posodi, od koder se ga prelaga v manjše pletene lončke k vsakemu krožniku posebej.
Od kar sva v Aziji, ga jeva tako pogosto, da nama je postal že skorajda samoumeven.
In ko človek iz pletene posodice s prsti trga lepljivi riž, ga oblikuje v kroglice in uživa, običajno ne pomisli, koliko truda je v resnici treba vložiti preden pride jedcu v roke.
Zanj je toliko bolj hvaležen, če ve, da se vse delo opravlja bolj ali manj ročno, tako kot so kmetje to počeli že od nekdaj.
Bi šla na polje?
Prvo vprašanje, ki nama ga je postavila predstojnica Phet, potem ko sva se ponudila za prostovoljno pomoč na misijonu je bilo, če bi želela pomagati na riževem polju.
Seveda sva se strinjala in prav vesela sva, da sva lahko neposredno doživela eno najbolj pristnih, starodavnih in tradicionalnih poljedeljskih aktivnosti v Aziji.
Pripravljeni…
V prtljažnik starega pickup kombija smo naložili motike, lopate, vreče s riževimi semeni, hladilno torbo in seveda tradicionalne pletene azijske klobuke. Ko smo odhajali, so bile temperature že pri 35 stopinjah, tako da se je obetalo ‘vroče’ delo.
Po zajtrku, ob pol devetih zjutraj, smo odšli na pot. Billy, Bit in Neng (študentje iz misijona) in midva s Silvo.
‘Danes ne bo veliko dela,’ je povedal Billy, ki je na misijonu že pet let in prihaja iz revne vasi na severu Laosa. ‘Eno polje bo potrebno preorati, nekaj polj pa posejati. Do dvanajstih bomo že nazaj.’
Voda in ledene kocke
Na poti do riževih polj (dvajset minut vožnje od misijona) smo se najprej ustavili v manjši trgovinici ob cesti, kjer je Billy kupil paket z ledenimi kockami in jih stresel v plastično hladilno torbo s pripravljeno vodo.
‘Ko bo vroče in bomo žejni,’ se je nasmehnil. Nakup ledu v tej trgovinici je redna rutina vsakič, ko odhajamo na polje.
Deset minut poskakovanja
Iz glavne ceste smo čez čas zavili na široko makedamsko pot, ki je z vsakim kilometrom postajala ožja in bolj luknjasta. Po tako razgibani cesti se že dolgo nisva peljala in šele po desetih minutah rukanja in poskakovanja smo se pripeljali do naše ‘baze’.
Tam stoji velika lesena konstrukcija, še najbolj podobna kakšnemu večjemu slovenskemu toplarju in služi za počitek, pripravo obrokov in zavetje pred dežjem, kadar delo na polju traja ves dan.
Objem narave
Ko sva stopila iz avta, se naju je najprej dotaknila prelepa narava. Vse okoli naju zelenje, z železom obogatena rdeča zemlja, jezerce, kjer se pod žgočim soncem udobno namakajo vodni bivoli, ozelenela riževa polja, občasen lenoben mimohod krav pod vodstvom nasmejanih vaških pastirjev…
Skratka, en sam topel objem narave, ki brez besed pojasnjuje, zakaj so Laočani tako močno zliti z življenjem, naravo in srečni v njenem utripu.
Toliko dela! Poklon.
Billy je iz avta izstopil že nekoliko prej. Ob cesti je namreč stal rdeč motorni plug, ki ga je moral pripeljati do naše baze, od tam pa do prvega polja.
Prvo polje ni daleč od lesene postojanke, a šele ko prideš tja, lahko ugledaš celoten obseg riževih parcel. Takrat zaslutiš, koliko dela morajo opraviti naši študentje za vzdrževanje teh polj, namakanje, oranje in pripravo. Kapo dol!
Stožičasta pokrivala
Pravzaprav sva morala najini pleteni pokrivali takoj posaditi na glavo. Bilo je vroče in ko smo hodili po poljih, je močno žgalo.
Posamezna riževa polja običajno ločuje le za dve stopali široka zemlja, nekoliko dvignjena od površine polja.
Po teh ozkih potkah tako lahko hodiš od enega polja do drugega, brez da bi gazil po blatu in vodi (če ti ne spodrsne seveda). Polja se namakajo z deževnico, dobro namočena zemlja (blato) pa je pogoj za rastje riža.
Priprava zemlje za oranje
Prvo polje je bilo potrebno zorati, torej pripraviti zemljo, kamor se kasneje presajajo riževi poganjki. A zemlja je bila polna vode in jo je bilo najprej treba izprazniti. Kako?
Stezice so ozke tudi zato, ker omogočajo pretakanje vode iz enega polja v drugega.
Neng, naš najmlajši študent, je vzel v roke motiko in na treh različnih mestih ‘odprl ventil’, torej prečno prekopal stezico, da je voda iz polja odtekla v drugo (ki je bilo manj namočeno). Bistro, kajne? Čez dobrih deset minut je imel Billy že bistveno lažje delo.
Previdno, korak za korakom
Do naslednjih polj je bilo potrebno kar precej hoditi. Vsak izmed nas je nosil svojo ‘prtljago’: motike, plastične posode, težko vrečo semen,… in priznati moram, da hoja z deset kilsko hladilno torbo z ledom in vodo nikakor ni bila prijetna in lahka.
Na ozki potki mi je včasih zdrsnilo in z nogo sem se nekajkrat pošteno pogreznil v blato. Nič neobičajnega, to delo je umazano. 🙂
Po drugi strani pa je bilo sejanje riža mnogo lepša naloga.
Sejanje je pravzaprav druga faza celotnega postopka (prva je luščenje sejalnega semena iz požetega riža).
Ko seme po enem tednu vzkali in rastlina zraste nekje do višine desetih centimetrov, je poganjke treba presaditi na predhodno zorano polje. Šele tam dokončno dozori in je pripravljen na žetev.
S semeni v pesteh
Polja, do katerih smo po petnajstih minutah hoje končno prispeli, so bila torej že pripravljena na sejanje.
Medtem ko je Billy še vedno oral prvo polje in Neng počival v senci, smo Bit, Silva in jaz pograbili vsak svojo plastično posodo, jo napolnili s semeni in začeli z delom. To pomeni, da smo sezuli natikače in z bosimi nogami stopili v blato.
Meditacija
Semena smo trosili po razmočenem terenu in zares težko opišem, kako prijetno delo je to bilo.
Ne le zavedanje, da bo čez teden dni tukaj že vse živo zeleno, tudi občutek stika z zemljo in blatom je nekaj posebnega. Kot da bi se vkoreninil v naravo in sodeloval z njo. Sodeloval z Bogom, ki je navzoč in dela! Tišina in blag piš vetra, ki se je vsake toliko dotaknil obraza, sta um nehote zazibala v meditacijo. Ah, Laos, ostani takšen!
Kaj pa jutri?
Ko smo tistega dne povečerjali, sem vprašal Billya:
‘Gremo jutri spet na polje?’
‘Ja, jutri gremo spet.’
‘Fino, bomo orali in sejali?’
‘Ne.’
‘Ne?’
‘Ja,’ je odgovoril.
To je pri Azijcih vedno tako zanimivo. V nasprotju z nami na takšna nikalna vprašanja nikoli ne odgovorijo z nikalnim odgovorom ‘ne’, ampak vedno pritrdilno, kar včasih lahko povzroči zmedo in nekaj zabave v komunikaciji.
‘Kaj pa potem?’ sem ga vprašal.
‘Jutri bomo gradili WC.’
Ah ja, seveda. Stranišče je res nekaj, kar manjka na riževih poljih. Grmovja ali ustreznega zavetišča za opravljanje potrebe ni videti daleč naokrog. Ko pritisne narava, sejanje, oranje in žetev nekako izgubijo mesto na lestvici prioritet.
