Najina pot se nadajuje na Tajskem. Iz Vientiana sva se z avtobusom odpeljala čez mejo do obmejnega mesta Nong Khai na Tajskem, od tam pa z nočnim spalnim vlakom v Bangkok.
Pravijo, da nisi izkusil celotne Tajske, če se nisi peljal z nočnim vlakom iz severa na jug ali obratno. Vožnja je poceni in presenetljivo udobna. Ležalnik je dovolj velik tudi za zahodnjaka, klima prijetno hladi, monotonost vožnje pa hitro uspava. Ob osmih zvečer je vlak odpeljal iz postaje, ob šestih zjutraj sva se zbudila v Bangkoku.
Walking ATM
Po napornih treh mesecih potovanja, dela in življenja na Filipinih, Vietnamu in Laosu sva potrebovala nekaj oddiha. Mislila sva, da se bova v Bangkoku odpočila, ampak sva se pošteno uštela.
Čeprav sem enkrat že bil na turističnem Khaosan Roadu, sem močno podcenil hrup ulice in nadležne ulične prodajalce, ki te prav na vsakem koraku ustavljajo, pritegujejo pozornost in te prepričujejo k nakupu – česarkoli.
Ko človek hodi po teh ulicah, dejansko lahko sreča ljudi iz vsega sveta. Khaosan Road je točka, ki je pač ne obideš, ko si enkrat v Bangkoku.
Čeprav je vse skupaj zanimivo, živo in dinamično, se ne moreš otresti občutka, da si le bankomat na dveh nogah – nekako tako te obravnavajo prodajalci na ulicah. Cene so sicer relativno nizke, je pa vseeno treba paziti na proračun, ker denar lahko hitro skopni.
Pomoč jezuitov
Kakorkoli, želela sva si oddiha, a naju je Bangkok s svojim hitrim utripom le še bolj utrudil.
Zato sva bila toliko bolj vesela, ko sva se povezala z Jezuiti v Bangkoku in z njihovo pomočjo prišla v stik z misijonarjem fr. Chanchaiem Temarunrungom, škofijskim duhovnikom, ki deluje na obrobju mesta Mae Sot (med Bangkokom in Changmaiem), le nekaj kilometrov proč od meje z Burmo.
Od kar potujeva po Aziji, so Jezuiti postali najina referenčna točka, ko iščeva misijon za služenje v novi državi. Bogu hvala za njihovo odprtost, pripravljenost in misijonskega duha!
Z olajšanjem sva se torej poslovila od hrupnega Bangkoka in odprla novo poglavje na misijonu MEPA.
Misijonar kot je treba
Že takoj ko smo se srečali na avtobusni postaji, sva vedela, da se bomo s patrom Changchaiem dobro razumeli. Preprost, umirjen in dobrodušen tajski misijonar, ki je dolga leta služil na misijonu v Chang Maiu, na severu Tajske, dokler ga pred dvemi leti škof ni povabil v Mae Sot.
Mesto Mae Sot je novonastalo mesto in tajska vlada veliko vlaga v njegovo infrastrukturo, saj želi čimprej naseliti prebivalstvo na tem ozemlju. Po treh letih jih je tu že okrog 700.000.
Beguncev za malo slovensko mesto
Sicer pa je mesto najbolj znano po mejnem prehodu z Burmo, kamor običajno tujci prihajajo podaljševati vizo ali prečkati mejo v Mjanmar.
Znano je tudi po velikem pretoku beguncev in migrantov iz Burme, največkrat iz političnih razlogov. Na meji je Tajska vlada zgradila velik begunski kamp, kjer je trenutno več kot 20.000 beguncev, od tega mnogo družin, otrok in ostarelih. Tukajšnji misijonarji, poleg dela na svojem misijonu, služijo tudi šibkim in pomoči potrebnim v kampu.
Duhovnik iz plemena Karen
A begunjski kamp ni glavni razlog škofovega povabila. Changchai je eden redkih duhovnikov, ki izvirajo iz plemena Karen, enega od sedemnajstih plemen na Tajskem (velik odstotek tajskega prebivalstva živi v plemenskih skupnostih).
V okolici Mae Sota, zlasti v oddaljenih vaseh, živijo predvsem Kareni, mnogi od njih katoliki. Da bi se tem ljudem bolj približali in jih razumeli v njihovi kulturi, jeziku, navadah in miselnosti, jim škof namenja ‘njihove’ duhovnike.
Na zapuščini komune
Zemljišče, kamor je pred dvema letoma prišel pater Changchai, je bil zaraščen, neuporaben in zapuščen kompleks nekdanje italijanske komune za odvisnike, Incontro. Na dveh hektarih veliki posesti je stalo pet grajenih stavb, kjer so živeli člani komune.
S pomočjo svojih prijateljev je misijonar preuredil posest, posodobil hiše in naredil vse potrebno, da je na misijon začel sprejemati revno karensko mladino iz okoliških vasi, željno študija in učenja. Projekt, ki ga je zastavil p. Changchai je podoben tistemu v Laosu, pri sestrah kongregacije ‘The Lovers of the Cross’, kjer sva preživela zadnji mesec.
Tukaj imajo študentje zagotovljeno bivanje, prehrano in študij oziroma osnovno šolo, odvisno od starosti otroka. Na misijonu trenutno biva 29 otrok, starih od devet do osemnajst let.
Pridne roke
Prav vsak od njih ima svoje delovne zadolžitve; zjutraj preden se odpravijo v šolo in potem ko se vrnejo iz nje. Nekateri delajo na vrtovih, drugi skrbijo za živali (koze, prašiči, telički, piščanci, race in goske), tretji skrbijo za čistočo in urejeno okolico, četrti kuhajo, skratka mladina skrbi in vzdržuje misijon, kar je videti neverjetno lepo.
Z zanosom do zastavljenih ciljev
Ko sva misijonarja vprašala o načrtih in viziji, ni mogel skriti navdušenja. Z iskrivimi očmi je stopil k ‘projektni’ tabli in nama pokazal deset ciljev, ki bi jih rad uresničil v tem in naslednjem letu:
‘Prvih pet točk se nanaša na kmetijstvo. Želim postaviti večje hleve za prašiče, koze, goske in race,’ začne pripovedovati. ‘Tam naprej imamo tri ribnike, a nobene ribe, ker smo ga morali očistiti. Zdaj je potrebno kupiti vsaj 2000 novih rib, a žal še nimamo denarja zanje.’
Pater Changchai želi na misijonu urediti veliko kmetijo, saj kot pravi, se mladi nikjer drugje nimajo priložnosti učiti takšnega življenja in dela. Ko bo enkrat kmetija zaživela, bodo tudi tisti mladi, ki ne živijo tukaj, prihajali na misijon na prakso.
‘Šesta točka je vzgoja zelenjave in sadja na naravni način. Mlade želim naučiti, kako pridelovati biološko hrano, brez uporabe kemikalij. In seveda, lastno sadje in zelenjava sta pomembna tudi za našo samooskrbo.’
Izobraževanje in socialni razvoj
Ko se s Silvo sprehajava po posesti, lahko vidiva velike zaraščene površine, ki trenutno še niso pokošene in posajene s sadnim drevjem, čeprav je nekaj bananevcev in ostalega sadja patru vseeno že uspelo vzgojiti.
‘Spet je problem denar,’ potoži Changchai. ‘Ne denar za sadike, pač pa za močno lasersko kosilnico, ker je trava že tako visoka, da s temi ročnimi srpi enostavno ne bi zmogli, tudi pri najboljši volji ne.’ Ob tem pokaže na tri majhne srpe, ki so dejansko premalo za urejanje tako velike površine.
‘Sedma točka je pridelovanje koruze.’ nadaljuje pater. ‘To bo potrebno za hranjenje živine, ki jo bo čez čas, upam, veliko več kot sedaj. Osma je generalna prenova misijona. Potrebno bo asfaltirati cesto in dograditi cerkev, ki je sedaj nekje na polovici. Deveto, želim pomagati vasi pri njenem socialnem razvoju in zagotoviti ljudem hrano. Nenazadnje, vaščanom želim omogočiti izobraževanje, nova praktična znanja, knjige in prostor za študij.’
Na delo…
Ko sva poslušala o njegovih ciljih in bila prevzeta o zanosu, s katerim jih je razlagal, sva si oba močno želela, da bi mu pomagala pri tem, pa čeprav le toliko, kolikor bova živela na misijonu.
Prosil naju je, naj mu pomagava pri izdelavi spletne strani, s katero bo poizkušal pritegniti potencialne donatorje. Ker imava izkušnje na tem področju, to ne bo problem. Z veseljem!
Prav tako mu bova pomagala pripraviti formalno dokumentacijo v angleškem jeziku, s katero bo kandidiral na vladnem razpisu za pridobitev sredstev. In končno, mladim na miisjonu bova pomagala pri učenju angleščine, tako kot sva to počela v Vietnamu in Laosu.
Operando – Bog dela!
