Večkrat se spomnim najine misijonske izkušnje v Boliviji. Sestre, pri katerih sva živela, so svoje delo namenjale izključno ljudem iz obrobja in bile so jim blizu. Zelo blizu. Njihova skupnost je bila namreč postavljena sredi enega najbolj revnih predelov glavnega mesta Santa Cruz.
Tam živijo brezdomci, pod mestnimi kanali in mostovi, v zapuščenih in onesnaženih parkih, ali na cesti in na pločnikih. Vsak dan so hodili k sestram, postavali pred vrati skupnosti in prosili za hrano, pijačo in obleke.
V tem okrožju živijo narkomani, ki so dan zamenjali za noč in bežijo v omamo, da se razbremenijo teže, ki jim jo je naložila njihova preteklost. Tudi mladi in otroci med njimi.
Tam živijo tudi prostitutke, ki mimoidočim prodajajo svoja telesa v zanemarjenih hotelih, namenjenih zgolj temu. Njihove stranke se ne menijo za življenje teh žensk, zgolj za njihova telesa. Za pol urice. Plačajo in gredo naprej k svojim družinam, medtem ko se one spet vrnejo na ulico, s plastenkami lepila v roki, da pozabijo, kar se je ravnokar zgodilo in se pripravijo na novega kupca.
Ljudi, o katerih govorim je na tisoče, okrožje veliko za celo Ljubljano. Dovolj veliko, da v svoji sredi gosti oazo, ki človeka dobesedno osupne.
Soseska se imenuje Las palmas (Palme) in je umeščena praktično v središče tega revnega okrožja. Hiše velike in razkošne, dvorišča urejena kot v filmih, veliki in moderni avtomobili na hišnih dovozih, čudovito golf igrišče in prelep park, okrog in okrog naselja posajene palme, za njimi visok zid in na koncu vsake ulice varnostniki, ki 24 ur na dan varujejo imetje bogatašev.
Ne vem zakaj tako bogata soseska leži prav v takšnem okrožju, ampak podobno sva s Silvo videvala tudi v drugih državah Južne Amerike.
Najbrž je odveč pojasnjevati, da reveži na drugi strani niso smeli vstopati v zaselek, pa tudi to, da so se bogataši neprenehoma bali za svoje premoženje. To so nama pripovedovale sestre, ki so dobro poznale nekatere ljudi iz naselja. Nekaj je bilo takšnih, ki so misijonarkam občasno prinašali dobrine, da so jih te lahko razdeljevale ljudem v okolici.
Neko nedeljo smo s sestrami in prostovoljci odšli v Las Palmas. Sredi naselja stoji prečudovita cerkev. Po maši smo pred njo lahko prodajali pekovske izdelke, ki so jih napekli peki na misijonu (zdravljeni narkomani).
Ne vem koliko peciva smo prodali. Najbrž veliko. Verjetno vse. Tudi ogromno daril in donacij smo dobili. Pomembno, zelo pomembno za misijonarke, ki so potrebovale denar za svoje projekte.
A vse to je nekako šlo mimo mene. Tisti trenutek mi to ni bilo pomembno. Ko sem vstopil v cerkev, sem najprej pomislil, da bi zbežal ven. Imel sem močan občutek, da ne spadam tja. Še kako dobro se spominjam razkošja v njej in hkrati odpora, ki se je prebudil v meni.
Še danes vidim pred seboj tisto svetlobo, vitraže, cvetje, ogromno cvetja, bogato okrašen oltar, mogočen ambon, brezhibno zloščena tla in vsaj po trije velikanski LCD zasloni na obeh straneh vzdolž ladje, največji med njimi visoko nad oltarjem.
Ljudje, ki so prihajali k bogoslužju so bili urejeni; moški v suknjičih, kravatah in zloščenih čevljih, ženske v čudovitih oblekah in visokih petkah, in otroci v oblekah, o kakršnih njihovi vrstniki na drugi strani zidu lahko le sanjajo.
Pozdravljali so se med seboj, se prijazno nasmihali drug drugemu, se rokovali, objemali in poljubljali. Uglajeno so sedali v klopi, čakali na začetek bogoslužja, medtem pa včasih skrito, včasih odkrito pogledovali okrog in opazovali ostale ljudi v klopeh.
Med obredom so peli in sledili besedilu na njim najbližjem zaslonu. Med pridigo je bila na ekranu prikazana Jezusova podoba s sporočilom o miru in ljubezni, kasneje pa vsaka vrstica liturgije, da so ljudje lažje sledili mašnemu obredu.
Maša se je končala tako kot se je začela. Z veliko objemanja, prijaznimi gestami in širokimi nasmehi. Pomislil sem na ljudi na drugi strani palm. Zakaj ni nobenega tukaj, saj vendar tudi oni obiskujejo svete maše? Sploh smejo notri?
Če se ne motim, mi je ena od sester povedala, da niso ravno zaželjeni. Da se jih ti ljudje tukaj bojijo in da jih varnostniki odslavljajo že pri vhodu v naselje.
Naslednjo nedeljo sem videl, da imajo ti, ‘drugi’ ljudje pravzaprav svojo cerkev, kamor hodijo k bogoslužju.
Kakšen kontrast!
Cerkev je bila majhna, prav nič okrašena, zelo preprosta, brez enega samega ekrana, kamor bi ljudje lahko gledali in sodelovali. Cerkev, ki spada pod isto župnijo kot tista razkošna, in jo celo vodi isti duhovnik.
Takrat sem se vprašal, koliko cerkva v resnici imamo znotraj ene same katoliške cerkve? Tako eni kot drugi verjamejo v istega Boga, oboji vzklikajo ime ‘Jezus’ in oboji poslušajo isti evangelij. Pa vendar sta svetova tako boleče ločena, med njima stoji visoko obzidje in bodeča žica strahu.
Že res, da iz ene strani kdaj pa kdaj čez zid prileti kakšen priboljšek, ker je to pač krščansko in ker so tisti ljudje tam tako ‘ubogi, lačni, umazani in obupani’. Ampak daleč od tega, da bi se vrata odprla in bi drug drugemu segli v roke, kot pravi bratje in sestre v Jezusu. Da bi sedli za isto mizo, se pogovarjali in učili drug od drugega.
Če se vam moje razmišljanje zdi preveč idealistično, je to za to, ker je najbrž res takšno. Zdi se, da bomo takšno stopnjo medsebojne povezanosti težko dosegli, ob vseh naših razlikah, motivih, vsak s svojo nerazrešeno preteklostjo in prtljago.
Pa vseeno ne spremeni dejstva, da smo k temu poklicani, kot družba in kot posamezniki.
Ne gre samo za elito bogatih nasproti revnim. Tudi duhovni elitizem je past, v katero očitno ostaja ujetih veliko ljudi in skupin znotraj cerkve. Ko si ena ali druga stran prilasti ‘prav’ in ostaja ločena, ker je pač boljša, bolj čista, bolj pravoverna.
Enako s političnimi delitvami, ideološkimi razkoraki, spolno večvrednostjo ali manjvrednostjo in tako naprej z vsemi ostalimi razlikami, ki nas tako rade zaklepajo v ločene realnosti in kjer potem želimo ostati ujeti s tistimi, ki so nam podobni ali se z nami strinjajo.
Si je Bog res zamislil našo družbo na tak način? Ima Bog svoje ljudi, ki jih je sam ustvaril, res za prave in napačne? Za primerne in neprimerne? Za večvredne in manjvredne? Za bolj zaslužne in manj zaslužne? Za pravoverne in krivoverne? Nas res deli na tak način, kot se mi sami delimo med seboj?
Seveda ne. To bi bilo smešno. Mirno me lahko prištejete k ateistom, če bi moral verjeti v takšnega Boga.
Zgolj mi sami ustvarjamo delitve, povsem umetno, in sicer bolj kot smo v sebi negotovi in bolj kot je šibka naša vera, bolj radikalni smo in hitreje se postavimo na okope, pa naj bo naše orožje denar, moč, vpliv ali krščanski nauk.
Kaj misli papež Frančišek, ko pravi: “Bog od nas želi, da smo božji ljudje, ne božja elita.”?
