Nekega dne je na misijon prišla Angelique, mlada francozinja pri tridesetih, ki je pred enim letom pustila redno službo v Nantesu, se priključila dobrodelni organizaciji Enfants du Mekong in odšla v Laos.
Odprta, vesele narave in polna pozitivne energije kot prostovoljka obiskuje sestre ‘The lovers of the Cross’, ne le v skupnosti, kjer sva nastanjena midva, pač pa tudi dve drugi skupnosti v glavnem laoškem mestu Vientiane.
Pustiti službo in oditi v svet
Njeno poslanstvo je pomagati mladim študentom na misijonih pri osebnostni rasti, samozavesti in motivaciji. Kot socialna delavka, ki si je v Franciji nabirala izkušnje pri delu v psihiatrični ustanovi in z migranti, lahko zagotovo veliko ponudi tukajšnji mladini.
Ampak kako to, da se je odločila pustiti redno službo, oditi v svet in delati kot prostovoljka?
‘O prostovoljnem delu sem razmišljala dolgo časa. Želela sem si novih izkušenj, zlasti v kakšni drugi državi. Ko sem delala z migranti me je navduševalo dejstvo, kako smo si ljudje različni in kako zanimive so kulture drugih narodov. Poleg tega sem se zavedala, da sem stara že trideset let – je pomagalo pri odločitvi.’
Eden od principov organizacije Enfants du Mekong je pošiljati francoske prostovoljce v Azijo za daljše časovno obdobje. Najmanj eno leto.
‘Mislim, da je prav tako. Če želiš narediti nekaj konkretnega, potrebuješ vsaj toliko časa. Zase lahko rečem, da sem šele po šestih mesecih, potem ko sem se približno naučila laoškega jezika, lahko začela spletati trdne odnose z mladimi in si pridobiti njihovo zaupanje.’
Nesamozavestni, a prijazni in čuteči
Ko sva se pogovarjala z Angelique, naju je zanimalo na kakšen način doživlja Laošane. Po skoraj enem letu si zares lahko ustvariš pravo sliko.
‘Če govorim o študentih, s katerimi delam, moram reči, da so izjemno nesamozavestni, pasivni, strah jih je govoriti o sebi in svojih čustvih. Včasih sem kar malodušna, ker imam občutek, da ne morem veliko spremeniti. Pa vseeno, Laošani so prijazni ljudje, čuteči in izjemno gostoljubni.’
Angelique nama je povedala še nekaj zanimivega. Opaža namreč, da se izrazito spreminja njihov odnos do denarja, zlasti v večjih mestih kot je Vientiane.
Brez denarja si zavrnjen
Tam ima vse več tujcev svoja podjetja in ljudje lahko vidijo, kakšno moč ima denar. Mnogi verjamejo, da človek brez denarja enostavno ni dovolj dober, je nesposoben in zato često zavrnjen.
Na vaseh sicer še vedno ohranjajo skupnostno solidarnost, tam kamor kapital še ni prodrl, medtem ko ljudje v mestih postajajo individualistični, tako kot mi na zahodu.
Pomoč pri samozavesti
Treningi in delavnice, ki jih pripravlja Angelique, so namenjeni študentom, ki živijo v skupnostih, kakršna je najina.
Odvijajo se enkrat na tri mesece, in sicer za mlade v vseh treh skupnostih, ki je obiskuje.
Programi so dobro izdelani, njihov namen pa je spodbujati mlade, da razmišljajo o svojem osebnem razvoju, samospoštovanju in iskanju prave življenjske poti.
Prevzeti vajeti v svoje roke
Delavnica, ki jo je neko soboto Angelique organizirala na našem misijonu je imela naslov: Biti glavni igralec svojega življenja.
Mladi študentje, ki pogosto dopuščajo, da jih življenje premetava, kakor ladjo brez jasne smeri na odprtem morju, so ves dan aktivno razmišljali o tem, kako poprijeti vajeti svojega življenja v svoje roke in prevzeti odgovornost zanj.
S Silvo sva bila navdušena nad tem, kako so se odzivali, s kakšnim zanimanjem so poslušali in sodelovali. Res sva vesela, da imajo priložnosti za osebno napredovanje, vesela tudi, da so ljudje kot je Angelique, pripravljeni darovati svoj čas, znanje in darove zanje.
Poznati vlogo in poznati režiserja
Tema delavnice je tudi naju spodbudila k razmišljanju. Biti glavni igralec svojega življenja pomeni vedeti, kakšna je tvoja vloga, a tudi to, kdo je režiser.
Ja, prevzeti moramo vajeti v svoje roke, ampak dovoliti Bogu, da usmerja in vodi našo pot. Pustiti Njemu, da dela v našem življenju in se v slehernem trenutku zavedati, da je vse kar imamo Njegov dar.
Bog dela!
Božji operando se nama potrjuje prav v vsaki skupnosti. Ljudje, ki jih srečujeva, nama na svoj način kažejo Njegov obraz in Njegovo navzočnost. Naš svet je tako zelo bogat. Ko bi se le zavedali tega in se poslužili Njegovega bogastva!
‘Sestre v teh misijonih so me naučile nekaj pomembnih lekcij. Predvsem to, da se lahko darujem drugim šele, ko sem sama nahranjena, ko poskrbim za svoje potrebe. Zgled so mi v njihovi nesebičnosti in popolni razpoložljivosti za tiste, ki potrebujejo pomoč.’ nama je še dejala Angelique.
Slovo s sladoledom
Po enem mesecu življenja v Laosu se nama je iztekla mesečna viza in najina pot se nadaljuje na Tajskem.
Sestram kongregacije ‘The lovers of the Cross’ sva se zahvalila za gostoljubnost in pozornost, ki so nama jo izkazovale. Za študente sva kupila tri banjice sladoleda, nekaj kar si le redko privoščijo. Tokrat so ga imeli dovolj za vsaj tri ‘runde’.
Naslednjič se vam že javiva iz Tajske, do takrat pa: Operando – Bog dela!
