‘Živjo, ime mi je Fhalikith Thonethongthip’, se nama je predstavil mlad fant, ko sva prvič prišla na misijon v Laosu. ‘Ampak lahko me kličeta Billy.’
Billy je govoril počasi, previdno in nekoliko tiho, kot da bi se bal, da bo naredil napako pri izgovorjavi. Njegova angleščina res ni popolna, je pa eden redkih fantov na misijonu, ki dovolj dobro razume in govori jezik, da se sploh lahko s kom pogovarjava.
Skriti zaklad
Billy je kot neobrušen diamant; robusten, tih, zadržan in ne priteguje pozornosti. A ko se mu približaš in ga spoznavaš, odkriješ, da je izjemno bogat človek, prikupno nedolžen, preprost in globok.
Zaradi okvare hrbtenice je nekoliko sključen, ramena tik ob glavi, ne more premikati vratu. A telesna hiba Billya ne ovira pri delu in dolžnostih, ki jih ima v skupnosti. Je med najbolj zanesljivimi fanti v skupnosti, izredno delaven, spreten in sposoben.
Iz revne družine
Billy prihaja iz južnjega dela Laosa, podeželja, kjer je revščina še posebej izrazita. V teh predelih družine živijo zelo preprosto življenje, a za preživetje so prisiljeni trdo delati, od jutra do večera.
‘Moja družina je zelo revna. V skromni hišici smo živeli trije bratje, dve sestri in starša. Imeli smo majhno riževo polje in prodajali riž posrednikom, ki so ga dobavljali večjim proizvajalcem in prodajalcem.’
Riževo polje je bilo središče vse družine. Vsakodnevno monotono delo na polju je Billyja precej utrdilo. Razvil je nekaj pomembnih vrlin, ki jih s Silvo zelo občudujeva: vztrajnost, vzdržljivost in predvsem potrpežljivost.
Saj imamo vendar večnost!
Samo primer. Ko smo pred časom na riževih poljih gradili stranišče, smo morali najprej postaviti štiri cementne stebre na vsaki strani betonske plošče s toaletnim odtokom v sredini.
Enega od stebrov nismo mogli postaviti, ker je bila prav na tem mestu velika korenina požaganega drevesa. Nismo mogli izkopati luknje za steber, brez da bi se prej nekako lotili korenine.
Billy je vzel majhno kovinsko orodje z ostrimi rezili na obeh straneh, počepnil in začel enakomerno udarjati po korenini. Deset minut sem ga opazoval pri delu in zdelo se je, da gre vse skupaj prepočasi. Vztrajno je sekal v isto točko, vsakič nekoliko globlje, a tako zelo malo.
‘Billy,’ sem dejal. ‘Imam boljšo zamisel.’
V rokah sem držal motiko, s katero smo prej kopali luknje. Mislil sem, da bi s tem orodjem in z močnejšimi udarci prišli hitreje korenini do živega. Odstopil mi je mesto in se le nasmehnil.
Trikrat sem udaril in kmalu ugotovil, da zgolj moč ne bo dovolj. Vztrajno, potrpežljivo in enakomerno udarjanje sicer ni tako močno, je pa natančnejše in bolj intenzivno, tako kot nedolžno kapljanje vode, ki čez čas lahko izdolbe še tako trdo kamenino.
‘Mislil sem, da bo šlo hitreje,’ sem priznal, ko je Billy spet začel udarjati.
‘Hitreje? Zakaj?’
‘Ker nimamo prav dosti časa.’
‘Ah, čas,’ je zavzdihnil Billy. ‘Imamo večnost!’
Odprla so se vrata
Nekega dne, pred petimi leti, je zazvonil telefon. Billyjevo mamo je poklicala predstojnica misijona, ki je tudi sama prihajala iz iste vasi in je dobro poznala razmere, v katerih je živela družina Thonethongthip. Sporočila je, da so našli sponzorko v Franciji in Billya povabila v skupnost, kjer bo lahko živel, delal in kar je najpomembnejše, študiral.
Billy je vedel, da starša ne moreta materialno preživljati vseh pet otrok, zato je sprejel povabilo in se kmalu nastanil v skupnosti sester ‘The Lovers of the Cross’.
‘Donatorka iz Francije mi krije stroške študija in namestitve. Vem kdo je gospa, imam njen naslov in ob vsaki priložnosti ji pošiljam pisma. Pišem o tem, kako živim, kako delam, kako napredujem in se vsakič posebej zahvalim, da mi je omogočila boljšo prihodnost. V tem času sem se po nasvetu prijateljev vpisal na študij gozdarstva in ga pred kratkim tudi zaključil. Diplomo dobim čez dva meseca.’
Žal pa se donatorka na njegova pisma ne odziva.
‘Od kar sem prišel na misijon, mi je pisala le enkrat. Ne razumem, zakaj ne odgovarja na moja pisma. Ne glede na to, ji bom do konca življenja hvaležen za njeno pomoč.’
Študent, delavec, lovec in kuhar
Tako kot vsi drugi, tudi Billyju ni bilo lahko na začetku. ‘Nisem poznal ljudi in nisem vedel kako delati na kmetiji, doma je nismo imeli. Sčasoma sem se navadil in postalo je lažje. Zdaj imam veliko prijateljev in uživam pri vsakem delu, celo kuhati sem se naučil.’
Nekoč sva videla Billyja, kako je na žaru pekel neko žival nabodeno na palico.
‘Kaj je to Billy?’
‘To? Golob,’ je dejal.
‘Si ga ujel?’
‘Ne, Dumby ga je ujel.’
‘Kdo pa je Dumby?’ sva vprašala, ker imena tega študenta še nisva slišala na misijonu.
‘Tamle teče.’ Pokazal je na psa, enega od šestih na kmetiji.
Laošani niso zbirčni pri hrani. V tem času sva jih videla jesti Billyjevega golobe, žabe in podgane, nekaj od tega sva tudi midva poizksuila. Billy pravi, da podgane lovijo na polju in da so te užitne. A midva nisva prepričana, da gre Billy tako daleč na lov. Čudno je, da je ropota in prasketanja na naši podstrehi vedno manj. In če bi ostala dlje, bi nama ponudili tudi psa, saj so v resnici s tem namenom na kmetiji.
Brez Boga? Nemogoče.
Še nekaj je, kar Billyju daje veselje in mir. Vera. Pogosto ga vidiva v kapeli in vsak večer se pridruži sestram pri molitvi večernic.
‘Kadar mi je težko, mi Bog odvzame bolečino. Pogosto usliši moje prošnje.’
V tem času ima Billy za Boga eno samo prošnjo. Rad bi se zaposlil, začel služiti lasten denar in si ustvaril družino.
‘Boga prosim, da bi imel sposobnost prepričati delodajalca, da me vzame v službo. Potem bo vse še bistveno lažje zame.’
