Gospod,
prihajam k Tebi z dušo, ki je razdeljena. V meni so vprašanja, ki nimajo jasnih odgovorov. Občutki, ki si nasprotujejo. Rane, ki jih še nisem zares pogledal, a jih vsak dan znova čutim.
V meni je tiha vojna med tem, kar bi rad bil, in tem, kar sem. Med tem, kar govorim, in tem, kar čutim. Med upanjem in strahom.
Prosim Te, Oče, pridi v ta notranji nemir. Pomagaj mi, da se ne bom več skrival – niti pred sabo, niti pred Teboj. Nauči me, kako prisluhniti sebi z nežnostjo, brez obsodb. Kako odpustiti – drugim, pa tudi sebi. Kako najti pogum, da pogledam v svojo resnico in jo sprejmem kot kraj, kjer se me lahko dotakneš.
Tvoj glas pravi:
“Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Naj se ne vznemirja vaše srce in naj se ne plaši.” (Jn 14,27)
In ravno ta mir, Gospod, Te zdaj prosim. Ne umetnega miru, ki le zakrije rane, ampak pravega – tistega, ki prihaja, ko Te spustim vanje.
Hrepenim po tem, da bi bil spet cel. Ne popoln, ampak pomirjen.
Vodi me skozi to notranjo zmedo. Drži me za roko, ko se počutim raztrgano. In bodi ob meni, dokler se v meni znova ne zasliši tihi glas miru.
V Tvojem imenu molim.
Amen.
