Oče,
predolgo sem bil do sebe strog, obremenjen z občutki krivde, vedno znova prepričan, da nisem dovolj dober. A Ti me poznaš bolje, kot poznam sam sebe. Vidiš mojo notranjo bolečino, slišiš moje tihe prošnje in veš, kako zelo potrebujem Tvoje sočutje.
Pomirjaš me s tem stavkom:
»Če nas naše srce obsoja, je vendar Bog večji od našega srca in spoznava vse.« (1 Jn 3, 20)
Da, Gospod, danes mi pomagaj, da bi razumel te besede in jih zares začutil v svojem srcu. Pomagaj mi, da sprejmem sebe takšnega, kot sem – krhkega, ranljivega, a vendar ljubljenega in dragocenega v Tvojih očeh.
Prosil si me, naj ljubim bližnjega kot samega sebe. Kako naj ljubim druge, če se še vedno ne znam usmiliti sebe?
Najprej potrebujem Tvojo pomoč, da mi odpreš oči, da bom v sebi videl tisto, kar vidiš Ti: dragocenega, ljubljenega in vrednega Tvojega odpuščanja.
Prosil si nas:
»Približajte se Bogu in se vam bo približal.« (Jak 4, 8)
Danes prihajam, da bi se približal Tebi in s tem tudi sebi. Osvobodi me te teže, ki si jo nalagam sam, in naj začutim Tvoj nežni objem, v katerem je dovolj prostora tudi za moje napake.
Prosim Te za milost, da bom danes živel bolj nežno, bolj usmiljeno – ne samo do drugih, ampak tudi do sebe. Naj v Tvojem pogledu ponovno odkrijem svojo pravo vrednost in se z ljubeznijo sprejmem takšnega, kot sem: Tvojega otroka, ki ga imaš rad, kljub vsem pomanjkljivostim.
Amen.
