Gospod,
Oče usmiljenja in neizmerne moči,
postavil si nas v krhke lončene posode, da bi v nas bil zaklad tvojega Duha. Stiskaš in preizkušaš nas, a nas nikoli ne zapustiš.
Pomagaj nam razumeti ta paradoks vere, kjer v trpljenju najdemo moč in v šibkosti tvojo neskončno moč. Vodiš nas skozi temne doline, a obljubljaš svetlobo in življenje.
Naj nas stiske in preganjanja ne zapeljejo v obup, temveč naj nas utrdijo v veri, da v vsakem padcu spet vstanemo in v vsakem preizkušanju najdemo upanje.
Nosimo na svojem telesu znamenje Jezusovega umiranja in hkrati razodevamo njegovo življenje. Daj nam razumeti, da skozi te rane in trpljenje sijeta tvoja ljubezen in vstajenje.
Poklicani smo v smrt zaradi Jezusa, da se lahko življenje razodene na našem umrljivem telesu. Naj nas spominja, da je naša bolečina prehodna in da v nas deluje tvoja večno živa moč. Naj bo naše trpljenje seme, ki prinaša življenje drugim.
Gospod, ker verujemo, govorimo. Oznanjamo tvoja čudesa, saj vemo, da nas boš ti, ki si obudil Jezusa, tudi nas obudil in postavil predse. Naj bo naša vera tako trdna, da bo v nas pomnožila milost, ki se bo razširila med vsemi, ki jih srečamo.
Vse, kar trpimo in prenašamo, naj bo v tvojo slavo, Oče. Naj v nas deluje tvoja moč, da bo vsako trpljenje rodilo obilnejšo zahvalo tebi. Naj tvoje ime slavimo v vsem, kar delamo in prenašamo, da bi tvoje kraljestvo rastlo med nami.
Amen.
