Ko hodim po najrevnejših soseskah in uličicah Tarapota, po razdrapanem in blatnem makedamu, med barakami, kolibami in na pol podrtimi hišami, v katerih živijo številne družine, čutim vedno tako nasprotujoča si občutja.
Po eni strani ta revščina in propad v meni prebujata odpor in jezo; na politiko, na sistem, na krivičnost, pohlep in nezmožnost odgovornih, da bi vsem, ne le premožnim in vplivnim, omogočili dostop do dobre izobrazbe, do kvalitetne zdravstvene oskrbe in boljših bivanjskih razmer.
Zakaj mora del prebivalstva živeti v napol podrtih barakah, brez osnovne opreme, celo hladilnika, ob blatni, neasfaltirani cesti in duhati smrad iz odplak? Zakaj morajo prosjačiti za hrano, če pa jo je Bog preko vseh naravnih danosti namenil dovolj za vsaka usta in vsak želodec na Zemlji?
Zakaj se občina in država ne zganeta, da bi pomagala tem ljudem?
Po drugi strani pa prav na teh mestih srečujem ljudi, ki so zunaj, se družijo med seboj, pogovarjajo, smejejo, poslušajo glasbo, otroci se igrajo na ulicah; živahen, veder vrvež in pozitivna naelektrenost, ki je v bolj urejenih in premožnejših soseskah nikoli ne morem začutiti.
V prejšnjem prispevku sem napisal, da je od donacij, ki smo jih zbirali za organizacijo božičnega dogodka za otroke, ostalo še nekaj denarja.
Ker je v tem delu mesta ogromno otrok, ki jih starši ne bi poslali v prvi razred (tukaj so letne počitnice, marca se začne novo šolsko leto), saj jim ne morejo kupiti šolskih potrebščin, smo se odločili, da tistim najrevnejšim kupimo šolsko torbo, tri zvezke, pisala in vse ostalo, kar potrebujejo za začetek.
Mili, s katero sva se povezala in ki vodi dobrodelne aktivnosti v tem delu Tarapota, je naredila izračun. Za denar, ki nam je ostal od donacij, bi lahko za šolo opremili sto prvošolskih otrok.
Med tisoč otroci v tem najrevnejšem delu Tarapota izbrati sto otrok, ni ravno najlažja naloga. Mili, ki pozna celoten barrio, ve, da imajo nekateri otroci oba starša. V glavnem so očetje tisti, ki delajo in prinašajo družini dohodek. Ti otroci so kolikor toliko preskrbljeni.
Ampak ogromno je takšnih, ki imajo ob sebi le mamo, medtem ko so očetje že davno odšli in ne živijo več z njimi. Mame, ki so ostale same, velikokrat z več kot petimi otroki, so obubožane in si komaj lahko privoščijo hrano, kaj šele šolske potrebščine za otroka.
Takšne smo morali najti. Odločili smo se, da gremo v tiste najskromnejše dele naselja, od hiše do hiše, in naredimo seznam otrok, ki gredo letos v prvi razred. Tako bomo res lahko darove namenili tistim, ki jih najbolj potrebujejo.
Prizori, ki smo jim bili priča, so bili pretresljivi in ganljivi. Obiskovali smo družine, za katere so Mili in njeni sodelavci vedeli, da živijo v skrajni revščini. Včasih so nas h kakšni hiši usmerili tudi ljudje sami, ki so bili na ulici in smo jim razložili, kakšen je namen teh naših obiskov.
Odpirala so se vrata in ponujal se je pogled v njihove domove. Nobenega poda v hiši, zgolj zemlja in makedam. Stene odkrušene in plesnive, polepljene s kakšnim plakatom, starim koledarjem ali podobami Marije in Jezusa.
Ženske, ki so nam odpirale vrata so bile običajno mlade, a je pri njih vedno težko vedeti, katera je hčer, katera je mama in katera babica. Ko smo namreč stali pri nekih vratih, so bile na drugi strani tri mlade ženske in polno otrok. Vprašali smo, katera je mama in roko je preplašeno dvignila najstnica, ki je stala na sredini.
Presenečen sem bil, saj sem bil prepričan, da je mama tista nekoliko starejša ob njej, a se je izkazalo, da je ta pravzaprav babica. Babica pri štiridesetih letih!
Tisto mlado dekle je bilo staro sedemnajst let in je imelo dva otroka. Najstarejši je imel tri leta, se pravi, da je imela prvega pri štirinajstih. V tej hiši ni nobenega od očetov, tako da je vzgoja otrok prepuščena zgolj ženskam.
Obiskali smo tudi nekaj mam, ki so ostale same s svojim prizadetim otrokom. Tem družinam je občina obligirana prinašati živila, kot so kruh, mleko, riž in ostalo za nujno preživetje. A kot so nam povedale, občina tega ne izpolnjuje, same pa nimajo dovolj vzvodov, da bi to terjale od oblasti. Pravzaprav mnoge sploh vedele niso, da jim takšne vrste socialna pomoč pripada.
Občudoval sem Mili, ki se je pogovarjala z vsemi temi ženskami, jih bodrila in spodbujala, naj se ji priključijo pri njenih prizadevanjih do boljše izobrazbe, medsebojne pomoči in prepoznavanja lastnih darov. Vse to namreč lahko unovčijo, da bi lažje preživele sebe in svoje družine. Njihovi možje, partnerji, očetje običajno iz njihovega življenja odidejo za vedno.
