V prilogi časopisa Naša Družina in na spletni strani druzina.si, je obljavljen lep interviju z Nacetom in Silvo Volčič. Delno ga objavljamo tukaj:
Silva in Nace Volčič sta zakonca, ki sta svoje življenje posvetila misijonom. Leta 2016 sta ustanovila društvo Operando in se odpravila po svetu, po božjih namigih hodila od skupnosti do skupnosti, od misijona do misijona ter delala z in za najbolj uboge, zapostavljene, prezrte in odrinjene. Tokrat sta se nam oglasila iz osrčja amazonskega pragozda v Peruju.
Zakonca misijonarja sta letos avgusta prvič odpotovala na malce drugačno pot: odletela sta v Peru, kjer želita ostati in pomagati dlje časa, se posvetiti izobrazbi najrevnejših, podpreti projekte proti anemiji, razmišljata pa celo o lokalnem društvu in tako odpreti vrata slovenskim prostovoljcem, da bi spoznali življenje v osrčju amazonskega pragozda. Trenutno pa zbirata sredstva, s katerimi želita polepšati božič revnim otrokom v mestu Tarapoto. Njunemu delu lahko sledite na blogu Operando – Bog dela zdaj.
Česa si želiva spominjati iz svojega življenja? Vprašanje, ki vaju je odpeljalo na misijonsko pot. Kako nanj odgovarjata dobrih sedem let kasneje?
SILVA: Na taki poti vidiš zelo težke stvar in doživiš veliko lepega. Kar mi ostaja je, koliko je Bog res prisoten. Kako je vodil najino pot, koliko navdihov, dotikov, bližine, odnosov sva spletla v sicer zelo kratkem času. Novembra sem praznovala rojstni dan in koliko ljudi s te poti mi je pisalo. Tako vidiš, da si se jih dotaknil. Tega je že šest let in kljub temu, da smo bili skupaj le kratek čas, še vedno sprašujejo, kako sva. Te vezi ostajajo in zdi se mi, da je to nekaj, kar lahko naredi le Bog.
NACE: Po drugi stani te pretresljive zgodbe, ki jih poslušaš na zelo intenzivni in redni ravni, ranijo. Nisva ostala ravnodušna. Potrebovala sva duhovno in psihološko spremljanje, da sva lahko stvari predelala. Je oboje, veliko lepega in hkrati so rane, skupni imenovalec je pa Bog, ki je v vsem.
Seznam, kjer sta bila in delovala, je dolg: tri celine, 18 držav. Na nek način bi lahko rekli: aha, potujeta. A dejansko so te poti veliko več. Kako izbirata te poti, kaj je vajino vodilo?
SILVA: Potovanje sva začela v letu božjega usmiljenja in kasneje sva se zavedela, kako zelo so se najine poti prepletale s Frančiškovimi – recimo Bangladeš, Mjanmar, Južna Amerika. Okrožnici Laudato si’ in Fratelli Tutti sta bili kot ena sinteza vseh spoznanj, ki sva jih doživela. Kot bi nama Bog dal okušati to, o čemer so drugi pisali in nas vabijo, da o njih premišljujemo, na njih odgovarjamo in spremenimo naš način življenja. V Evropi živimo zelo razsipno na račun drugih kontinentov in to je zelo boleče spoznanje, ker ne veš, kaj narediti.
NACE: Midva sva si že v štartu rekla, da ne bova izbirala. Prepustila sva se Bogu, da naju on vodi. V teh treh letih sva bila samo dvakrat v situaciji, ko sva naletela na tišino in sva morala sama potrkati na vrata. Sicer so na najino pot vedno prišli ljudje, ki so poznali nekoga, ki je poznal nekoga, da sva lahko prišla iz ene v drugo državo, iz ene skupnosti v drugo. To je bila ena najlepših stvari: zaupanje, da če se predaš, te bo vodil. Vse, kar moraš storiti je, da se odpreš, prepustiš in narediš korak v neznano.
SILVA: Odločila sva se, da greva najprej po Evropi in če ne bo šlo, če Bog ne bo za to, lahko tudi po dveh mesecih prideva domov. Po Evropi sva se odločila za Azijo, a nisva vedela, kje bova začela. Takrat sva bila v stiku s p. Marjanom Kokaljem, ki je imel veze na Filipinih in to naju je vodilo na prvo točko. V Bangladešu sva srečala p. Luckasa, ki je sicer delal v Braziliji, in preko njega potem šla na južnoameriško pot.
NACE: Vsako tako povabilo sva vzela zelo resno, za božja znamenja.
Ob misli na misijonsko delo Azija in Južna Amerika nekako sodita v naš miselni kontekst, Evropa pa niti ne. Vidva sta gledala drugače.
NACE: V Evropi sva prav tako delala na projektih, ki so zelo socialne narave, z najšibkejšimi. Če želiš v Evropi delati na področju revščine, boš to našel. V Parizu, ki je simbol glamurja, so samo kakšno ulico proč od Eifflovega stolpa na cesti raztrgani šotori, brezdomci in otroci, ki prosijo za hrano. V Italiji sva delala v bolnišnici z ostarelimi. Evropa ima na sploh težavo z oskrbo najstarejših, ki umirajo osamljeni. Ti ljudje želijo pripovedovati, deliti izkušnje, mi pa jih poslušati, sprejemati, se učiti od njih. Tako pa jih puščamo same in ni niti ena niti druga potreba zadovoljena. Mi ostanemo revni in oni ostanejo revni.
SILVA: V Evropi je bolj ali manj socialno delo, različni projekti, iniciative … V misijonih tretjega sveta se dosti bolj prepletajo eksistencialno, duhovno in socialno delo in izobraževanje. Osnovne stvari, ki so nam samoumevne, tam niso vzpostavljene, so krhke in podhranjene. Se mi pa na sploh zdi, da v državah tretjega sveta občutiš veliko več odvisnosti od Boga. Že če greš po mestu, začutiš, kako ljudje živijo od božje previdnosti.
Za celoten interviju kliknite TUKAJ.
