Pogled skozi prebodeno dlan

Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti Barka, je v svoji knjigi Becoming Human (Postati človek) napisal takole:

Če želimo odkriti lepoto drugega človeka moramo najprej odkriti njegovo vrednost, s tem da mu podarimo dovolj časa, pozornosti in nežnosti. Ljubiti ne pomeni le narediti nekaj zanj, ampak tudi pomagati mu prepoznati njegovo edinstvenost, mu povedati, da je poseben, dragocen in vreden pozornosti.

Zgolj narediti ni dovolj

Res je, da besedo ljubezen pogosto opredeljujemo z dejanji. Vsak nov asistent, ki pride v hišo, da bi živel in delal z osebami z motno v duševnem razvoju, gre skozi podoben proces.

Zanje želi nekaj narediti, karkoli za kar je prepričan, da bi jim olajšalo njihovo življenje. Čez čas spozna, marsikdaj tudi razočaran, da vse te aktivnosti pogosto ne obrodijo tistih sadov, ki jih je sprva pričakoval. Fantje in dekleta z motnjo se še vedno soočajo z istimi izzivi, njihov odnos se bistveno ne spremeni, delo postane monotono, dolgočasno in brezplodno. Zdi se mu, da je bilo zaman.

Na neki točki se znajde pred preizkušnjo in pomembnim vprašanjem: Zakaj sem pravzaprav tu? Kaj je moje poslanstvo?

Izzivi

Daleč od tega, da fizične aktivnosti in pomoč niso potrebne in pomembne. Ampak izziv asistenta je podoben, kot izziv vsakega človeka v kateremkoli odnosu: pomagati drugemu človeku, da se odpre in pokaže svoje rane, da ta preko njih spozna svojo človeškost, svojo vrednost, edinstvenost in hkrati, paradoksalno, svojo moč.

Ampak kako to storimo? Kako lahko pomagamo človeku, da odpre skrinjico in odkrije svoje zaklade?

Odgovor je preprost, a hkrati izjemno zahteven: pokazati mu moramo svoje rane!

Prebodena dlan

Odlomek, ko Jezus obupanemu Tomažu pokaže svoje prebodene dlani (Jn 20, 19-29), da preko njih sprevidi resnico, najde moč in smisel, je mnogo bolj globok, kot se zdi na prvi pogled.

Spominjam se, kako močno me je nagovoril, ko sem ga premišljeval v mesecu duhovnih vaj v tišini. V nekem trenutku mi je razkril poslanstvo, ki ga imamo kot bratje in sestre v naših medsebojnih odnosih.

Svoje dvome, žalost in obup je apostol Tomaž lahko presegel le tako, da je pomolil prst skozi odprte Jezusove rane – znamenje šibkosti in človeškosti.

Prava tolažba

Obupanemu človeku, ki nemočno stoji pred drugim in išče tisto ‘nekaj’ na kar bi se oprijel, da bi spet priplaval na gladino, pogosto ne pomagajo nasveti, razumske rešitve in medla tolažba: ‘Saj bo še vse v redu’.

Nekomu, ki je ujet v strahove in se boji preskočiti breg ali narediti naslednji korak, pogosto ne pomaga prigovarjanje in spodbuda s ‘Korajža velja!’

Res potrebujemo zglede popolnosti?

Mislim, da v časih, v katerih živimo, ne potrebujemo toliko zgledov močnih, neranljivih, nepremagljivih, ‘svetih’ in popolnih posameznikov. Tisto, kar nam manjka, je na eni strani ponižnost, da pokažemo drugemu svoje prebodene roke, na drugi strani pa pogum, da pogledamo tudi skozi njegove odprte rane.

V tej globoki duhovni interakciji lahko spoznamo resnico, najdemo moč, odkrijemo lastno vrednost in nenazadnje srečamo Boga.

Skrivanje, ki postane ujetost

Resnična zgodba. Neki župnik je imel resne težave z alkoholizmom. Odvisnost ga je pripeljala tako daleč, da niti svete maše ni mogel več opraviti brez alkohola, kar seveda ni ostalo neopaženo pri navzočih faranih. Nekega dne je ob koncu maše oznanil, da se za tri mesece odpravlja v tujino na izobraževanje.

Brez maske

Kmalu potem, ko se je vrnil domov, se je pri opravljanju bogoslužja spet začel opotekati. Potem pa je nekega dne skrušeno stopil pred farane. Priznal jim je svoje težave z alkoholom. Odkrito je povedal, da ni odšel na izobraževanje, pač pa na zdravljenje svoje odvisnosti. Izpovedal je svojo zgodbo, svoje boje, vzpone, padce, uspehe in poraze.

Dovolj skrivanja, dovolj pretvez, maska odvržena. Kot Jezus, je tudi on odprl svoje dlani, pokazal rane in omogočil ljudem, da so pogledali skoznje.

Navdih in spremembe

Nikoli ne bom pozabil misli neke znanke, ki je prisostvovala pri tej maši:

V tistih trenutkih je župnik navdihnil več ljudi kot pri katerikoli pridigi v zadnjih desetih letih!

In sprememba se je zgodila tudi pri župniku samem. V temo, ki jo je odprl svetu, je posijala luč – čas, ko se začno korenite spremembe. Naslednje zdravljenje je bilo uspešno in danes opravlja svoje delo mnogo bolj svobodno kot kadarkoli prej.

Razsvetljenje

Ko asistent tako nemočno sedi na kavču in opazuje fante in dekleta, ki vsak na svoj način razkrivajo svojo osebnost, brez zadržkov in skrivnosti, odprto in brez sramu, se mu končno posveti:

Ti ljudje mi kažejo svoje rane! Odpirajo mi pot v neko novo realnost, ki jo še ne poznam. Če sprejmem in vzljubim njihove prebodene dlani, bom lahko odkril tudi dele sebe, ki jih do sedaj še ne poznam.

Trenutek takšnega razsvetljenja, ki na Barki sploh ni tako redek, asistentu pomaga odkriti njegovo pravo poslanstvo. Odnose z drugimi ljudmi, ne le z osebami z motnjo, začne dojemati na nov, drugačen način. Nauči se sprejeti šibkost in prepoznati njen pomen.

Glejte, človek!

Potem se tudi sam lahko odpre svetu in izgubi strah pokazati se v svoji pravi luči, nemočen in šibak, tako kot prebičani Jezus, ko ga pred razjarjeno množico Poncij Pilat naznani z Ecce Homo: ‘Glejte, človek!’ (Jn 19,5)

Končno lahko odvije povoje na rokah, pokaže bližnjemu odprto rano in ga povabi, da pogleda skoznjo. Ljubezen, ki jo je do sedaj izkazoval le preko konkretnih nalog in del, se poglobi in najde pot neposredno v srce svojega bližnjega.