Ali bi lahko rekli nekemu človeku ’prijatelj’, če vas pokliče samo takrat kadar vas potrebuje?
Povabi vas na kavo in vam razlaga samo o sebi. Vi ga poslušate pol ure, eno uro, morda še več, izveste vse, tudi tisto, kar ne bi bilo treba, in ko konča, vas pogleda in vpraša:
“Kaj pa ti …”
Zajamete sapo, da bi še vi kaj povedali o sebi, a on nadaljuje:
“… misliš o vsem tem?”
Saj ne, da ne bi radi poslušali, ampak kdo bi se počutil dobro v odnosu, ki gre samo v eno smer?
Pravo prijateljstvo je dvosmerna pot in dvosmerna komunikacija.
In zdaj obrnimo situacijo in pomislimo, kako komuniciramo z Bogom.
Na tisoče knjig je napisanih o molitvi. Beseda ‘molitev’ je eden najbolj uporabljenih izrazov, ki jih ljudje vpisujejo v Google, da bi našli navdih ali prave besede za Boga.
Tudi pri Operandu vsako jutro objavimo molitev, s katero lahko začnete svoj dan in vzpostavite dialog z Bogom.
Ampak vse to je lahko samo pomoč in prvi korak, saj molitev po mojem mnenju nikoli ne bi smela biti formula, ki jo uporabimo, da dosežemo nek rezultat.
In Boga prav tako ne bi smeli dojemati kot neko ‘višjo inštanco’, kamor se obračamo samo takrat, ko nekaj potrebujemo.
Namesto kakšne poučne knjige o molitvi bi bilo včasih dovolj, da pogledamo, kako spontano k Bogu molijo otroci.
Neka starša sta nekoč napisala o svoji hčerki, potem, ko je prejela prvo obhajilo. Vrnila se je v klop in bilo je očitno, da se je močno zatopila v molitev. Po maši sta jo vprašala, o čem je molila. Odgovorila jima je:
“Molila sem za mamico in atija, in tudi za mojega tečnega bratca! Potem sem Jezusu zapela pesmico, in mu povedala zgodbico o duhcu.”
Otroci molijo tako neposredno in neformalno, o tem, kar se jim dogaja, kar jim je všeč in kar jih zanima.
Še dobro se spomnim dvajset let nazaj, ko sem spoznal Jezusa in se spreobrnil v krščanstvo.
Molitve sem se najprej lotil tako, da sem iz knjižnice vzel vse, kar je bilo napisanega o njej. Ni mi bilo žal, to je bil čas močnega navdiha in spoznanj.
Ko sem prvič molil rožni venec, se me je izkušnja tako močno dotaknila, da sem se odločil, da ga bom molil ne le enkrat, ampak vsak dan dvakrat. Skoraj dve leti sem vztrajal pri tem. Včasih je bila molitev zelo občutena, včasih odsotna, včasih zgolj zdrdrana, a sem vztrajal.
Postopoma mi je postala zgolj in samo še rutina, nekaj na kar sem se pač navadil. Ni me več odpirala, ampak mi je ta navada sčasoma postala celo v breme. Opažati sem začel, da je že dolgo več ne molim zato, da bi se iskreno povezal z Bogom.
Lahko rečem, da je bila neke vrste fiksacija. Nisem je želel opustiti, ker sem se nekje zadaj bal, da bi to porušilo mojo duhovnost, moj odnos z Bogom in bi s tem zamrlo vse lepo, kar sem izkušal kot kristjan.
Oči mi je odprl moj takratni duhovni spremljevalec, ko mi je dobesedno ukazal, naj prekinem s to svojo rutino. Zaupal sem mu pomisleke, a me je pomiril:
“Ne boj se, najprej moraš odnehati, da boš videl, ali se boš res duhovno zapustil, kot se bojiš. Mogoče pa se boš sprostil in osvobodil. Poizkusi moliti spontano, takrat ko to čutiš in na način kot to čutiš.”
Sledil sem nasvetu in kot takrat mlad kristjan spoznal, da Bog nima uradnih ur in predpisanih molitvenih obrazcev, na katere se odziva.
Spoznal sem, da je bilo moje vztrajanje pri tej radikalni odločitvi zgolj vsakokratno lovljenje tistih prvih milostnih občutkov in ne toliko iskrena želja po odnosu z Bogom, kar naj bi molitev v resnici bila.
Molitev je odnos, odnos pa ne more biti definiran, nima obrazca in formule. Je tekoč in je domena srca.
Kot je dejala sveta Tereza Avilska:
“Molitev ni nič drugega kot prijateljstvo z Bogom.”
In evangeličan Josh McDowell:
“Bog pozna tvoje srce. Zanj niso toliko pomembne besede, ki jih izgovarjaš, ampak odnos tvojega srca.”
Vem, da je še vedno veliko ljudi, ki se k Bogu obrača na način, kot da bi bil ta nekje daleč stran.
Saj, ne da bi bilo z vsakokratnim: “Dragi dobri Bog. Tukaj Jože Novak iz Ribnice…” kaj narobe. Vseeno, Bog je tukaj in zdaj. Brez posebnega vljudnostnega olepšavanja mu lahko kadarkoli povemo karkoli.
Karkoli!
In ne le naštevanja, kar potrebujemo in kar želimo, da naredi v našem življenju. Tako kot tudi prijatelja ne zasujemo s prošnjami za usluge, takoj ko reče ‘živjo’ po telefonu.
Glede na to, da Bog že ve, kaj potrebujemo še preden mu to povemo na glas, je lahko dovolj že zgolj:
“Zgodi se Tvoja volja.”
Nikoli ne smemo pozabiti; imamo prijatelja, ki nas želi poslušati in se rad pogovarja z nami. Prepričan sem, da je vesel že samo, če pomislimo nanj, kaj šele če mu odpremo srce, mu spregovorimo in tudi mi prisluhnemo, kar nam želi povedati.
