Si predstavljate, da bi pust praznovali celo leto, vsak dan posebej?
To bi bilo treba ene garderobe! In vsakič, ko bi stopili ven, bi naleteli na nekaj drugega. Pogledali bi čez dvorišče in videli drakulo, ki pere svoj avto, ali smrketo, ki zaliva rože na vrtu (morda imate še bolj ustvarjalne sosede).
Z dvigalom bi se peljali skupaj s stevardeso in kavbojcem, v službi sedeli nasproti čarovnice in nezemljana.
Za višjo plačo bi se včasih pogovarjali s telebajskom, včasih z Osamo Bin Ladnom.
Nikoli ne bi točno vedeli, s kom boste naslednjič pili kavo v lokalu, enkrat s Sherlock Holemsom, drugič z grško sireno.
Doma bi se občasno sporekli z medvedom, na romantično večerjo odhajali s palčkom Smukom ali Batmanom, spat hodili s Frankelsteinom ali Tarzanom.
V šolo bi peljali legokocko in doma pri domači nalogi pomagali enkrat samorogu, drugič gozdnemu škratu. Na hotdog bi se jezili, naj pospravi sobo in policista priganjali naj vendarle že zaspi.
Vsak dan nova presenečenja in nove maske, povsod, kamorkoli bi se ozrli in kamorkoli bi odšli. Življenje bi bilo nedvomno bolj pestro in razgibano. In po mojem bi bili tudi ljudje bolj sproščeni, ni res?
Če pa bi živeli v času starega Rima, še precej pred Jezusovem prihodom, bi bili prizori manj komični in mnogo bolj srhljivi.
Tako kot danes so se tudi takrat šemili, le da so po strnjenih rimskih ulicah in trgih divjale grozljive maske, ki naj bi predstavljale njihove umrle prednike. Verjeli so namreč, da se na ta način z njimi povezujejo in jim z uporabo ‘drugega jaza’ omogočijo, da se naselijo vanje. Ja, tudi to je naša dediščina.
Pust je imel včasih mnogo bolj verski predznak, kot ga ima danes. Naši predniki so z njim preganjali zimo in si namenjali še zadnje užitke pred postom.
Če morda niste vedeli, beseda karneval izhaja iz besede Carnevale, ki v romanskih jezikih pomeni opustitev mesa. Tudi pri nas smo pustu včasih pravili ‘mesopust’, pri Rusih pa to še vedno pomeni štiridesetdnevni post.
Ampak pustimo zgodovino. Mene pust in maškarada danes fascinirata predvsem zato, ker je pojav tako zelo kontradiktoren. In gre za vprašanje naše identitete, za dojemanje samega sebe, še posebej pa sebe pred drugimi ljudmi.
Namreč, večji del svojega življenja skrivamo svoj pravi jaz pred drugimi ljudmi, ker se bojimo, da to kar smo v svojem bistvu, drugim ne bo všeč in nas bo družba zavrnila. Bojimo se izražati svoja hrepenenja in svoje sanje, zato ker jih v prvi vrsti zavračamo že sami pri sebi.
Skrivamo del sebe za neko masko, ki smo si jo nadeli že dolgo nazaj in za katero verjamemo, da ustreza ljudem okrog nas in zaradi katere mislimo, da bomo živeli lažje in bolje.
Maske in fasade so postale naravni del naših odnosov. Dobro vprašanje za vsakogar izmed nas:
Kolikokrat se ljudje pogovarjajo z našo masko in kolikokrat z našim resničnim jazom?
In potem pride pust. Ali ni to čas, ko ljudje v resnici odvržejo maske, ki jih nosijo čez leto in si nadenejo tisto pravo? Ko sicer preko maske na površju ven prihaja nekaj bolj resničnega in pristnega?
Po mojem bi moral biti pustni čas tudi čas refleksije o našem pravem, resničnem jazu in razlogih, zakaj ga skrivamo. Potem pa si vsak dan bolj drzniti to pokazati svetu.
To ni lahko za nikogar, brez dvoma. Družba, v kateri živimo, sicer hrepeni po izvirnostni in unikatnosti, a jo hkrati z vsakim atomom zavrača. Če je človek namreč pristen, to pristnost izvablja tudi od drugih, ki pa so še vedno raje varno skriti za lepo okrašenim obzidjem.
In potem se tiste tri dni pusta nekoliko oddahnimo in si nadenimo masko. Masko človeka, kakršni smo bili včasih, samo toliko da ne pozabimo kaj od nas želi svet in kaj želi Bog.