Avtoštop – zgodba negotovosti in zaupanja

V prejšnjem prispevku sem omenil, da nameravava 1200 km dolgo pot iz Pariza do Tordere v Španiji preštopati.

Za avtoštop se nisva odločila zaradi denarja, čeprav seveda zastonj prevoz ni zanemarljiv del na tako dolgi poti. Potovanje čez Francijo je lahko zelo drago, pravzaprav bi bilo letalo (poleg avtoštopa) najcenejša možnost.

Pot je lahko mnogo lepša

Ampak zakaj z letalom, če pa v tem času lahko vidiš toliko lepot, ki jih nudi francoska pokrajina, od Pariza proti jugu, vključno s francoskim narodnim parkom, ki jemlje dih že s pogledom čez okno avtomobila.

In potem, zakaj z letalom, če pa na poti lahko spoznaš toliko zanimivih ljudi, njihovih zgodb, način razmišljanja in pač vsega, kar ti Bog preko njih želi razkriti.

Odpiranje zakladov

Takšen način potovanja ti omogoči, da za hip pokukaš v življenje človeka, ki ga ne poznaš.

Samo pomislite, toliko ljudi, ki vsak dan drvi mimo nas, vsak od njih s svojo zgodbo, svojimi izkušnjami, izzivi, življenjskimi lekcijami. Če bi poznali zgodbo vsakega od njih, koliko novih stvari bi spoznali, v koliko zakladov bi lahko pokukali!

Naš svet je zelo bogat, a smo tako pogosto obremenjeni s svojim lastnim življenjem, da se tega bogastva žal redko poslužimo.

Na poti iz Pariza

Prvi dan sva pokukala v življenje petih ljudi. Iz Pariza do nekega nakupovalnega centra ob hitri cesti naju je pripeljal mlad simpatični par, tudi sama navdušena popotnika. Prepotovala sta Avstralijo in uživala v vzponih po avstralskih gorovjih. On podjetnik, ona osteopatinja, ki si nekoč tudi sama želi samostojnega dela na tem področju.

Od nakupovalnega središča dalje sta naju pripeljala mama in hči. Mama iz Maroka, učiteljica osnovnošolskega pouka, ki je tudi sama veliko potovala po svetu. Preprosta, vesela in zgovorna. Brez pomisleka je naredila nekaj dodatnih kilometrov iz svoje poti, da naju je odložila na primerni lokaciji, od koder sva lahko nadaljevala s štopanjem.

Do Orleansa

Elodi je mlada študentka računovodstva na poslovni šoli v Orleansu. Nikoli prej še ni ustavila štoparjem, tokrat pa je rekla: ‘zakaj pa ne’. Prijetna pot in sproščen pogovor o življenju mladih ljudi v Franciji.

Do Orleansa sva prispela dokaj pozno, ob 16. uri. Ker je štopanje nepredvidljivo sva bila pošteno na trnih.

Skoraj sva podvomila, da nama bo dejansko uspelo priti do Clermont Ferranda, kjer sva predhodno najela sobico preko portala Airbnb in od koder sva naslednji dan nameravala potovati do španske Tordere.

A potrebno je zaupanje. Brez zaupanja ne gre niti pri štopanju niti sicer v življenju.

Zaupati, zaupati

Kljub temu, da sva imela pred seboj še 300 km in se je dan že pošteno nagnil na stran večera, sva nadaljevala in nisva želela razmišljati o tem, kaj in kako, če nama ne uspe.

V Orleansu sva se postavila ob vpadnici na avtocesto in prst držala v smeri mesta Vierzon. Kmalu nama je ustavila še ena simpatična učiteljica, ki se posveča poučevanju otrok s posebnimi potrebami in je med drugim en mesec prostovoljno delala v Kongu z afriškimi otroci.

Iz Vierzona v Bourges naju je pripeljal mlad par. Žal nista govorila angleško, zato je bil pogovor omejen le na nekaj španskih besed. A nič hudega, midva sva bila hvaležna, da sva se lahko pomaknila za 100 km naprej.

Trenutki negotovosti

Ko sva na obvoznici, pri cestninah, izstopila iz avta, je bila ura že osem zvečer. Še pol ure in začelo se bo nočiti, midva pa sva bila od cilja oddaljena še 193 km. Čas nama vsekakor ni šel na roko in vedela sva, da bo šlo zelo na tesno.

Po dvajsetih minutah neuspešnega štopanja sva imela že pripravljen scenarij, ki nobenemu od naju ni bil všeč. Prespati na prostem. Kraj, na katerem sva se znašla niti ni bil tako slab za kaj takšnega, veliko prostora ob cesti, zelenje in nekaj primernih kotičkov, kamor bi lahko namestila najini spalki.

Poseg od zgoraj

Zdaj res ni več odvisno od naju. Potreben bo poseg od zgoraj, če bova še danes želela priti do Clermont-Ferranda, kjer naju je čakala postelja. A zaupanje se izplača!

Ko sva že skoraj obupala in se je dan prevesil v noč, se nama je približal taksi. Taksistka v BMW-ju je odprla okno in naju povabila v avto.

Ko sva izrazila dvom, da si dvesto kilometrov taksija ne moreva privoščiti, se nama je nasmehnila in dejala, da se vrača domov, v Clermont-Ferrand in da naju zapelje do najine nastanitve brezplačno. Lahko si predstavljate najino veselje, olajšanje in presenečenje.

Pot s taksijem

Izkazalo se je, da je imela taksistka odličen posel, ko je iz Clermonta stranko peljala v Bourges in pri tem zaslužila 580€. Zakaj bi se nazaj vozila sama? Božja previdnost?

Prvi dan torej po načrtu, z veliko negotovosti, a tudi veliko sreče! V mesto smo prispeli ob 23. uri zvečer in midva sva, izmučena od poti, prespala v topli, mehki postelji. Lahko bi bilo drugače.

Drugi dan

Naslednji dan sva na pot krenila kasneje, kot sva načrtovala. Potrebovala sva spanec in želela sva biti kar najbolj spočita. Kdo ve, kaj bo prinesel dan.

Najin prvi cilj je bilo mesto Issoire. V Clermont-Ferrandu nama je najprej ustavila neka gospa in naju peljala le 30 km naprej. Od tam do Issoira sva se peljala s prijaznim kuharjem, ki je iz bližnjega mesteca do Issoira vozil hrano za svojo restavracijo.

V Issoiru pa se je stvar, kot da bi presekal, ustavila. Stala sva sicer na odlični lokaciji, blizu nakupovalnega središča, od koder je na avtocesto peljalo stotine vozil. A očitno nihče ni bil namenjen v Saint Flour, kjer je bila najina naslednja točka.

Proti Montpellierju

Potovala sva v smeri Montpelliera, od koder bi potem z vlakom prečkala špansko-francosko mejo in nadaljevala pot do Girone, 20 km od mesta, kjer naju je pričakovala Laura. Z njo sva se že pred časom dogovorila za nastanitev preko Couchsurfing portala.

Potem se je ustavilo

Po štirih urah neuspešnega štopanja, pod vročim francoskim soncem, sva se odločila, da odideva v bližnji McDonalds, se okrepčava, ohladiva, predvsem pa poiščeva možnost prevoza preko portala Bla Bla Car, kjer lahko po nizki ceni ponudi možnost prevoza vsakdo, ki potuje z avtomobilom.

Glede na okoliščine sva namreč močno dvomila, da nama bo s štopom uspelo priti do Španije. Veliko poti je bilo še pred nama, ura pa že štiri popoldan.

Voznikov do Montpelliera ni bilo dosti, tako da se je Bla bla car možnost kmalu izjalovila in spet sva bila ob cesti, praktično prisiljena dvigniti prst in nadaljevati s štopom.

Poseg od zgoraj – drugič

Po eni uri se je ponovil scenarij prejšnjega dne. Skoraj sva se že sprijaznila, da bova morala prenočiti nekje na tem mestu, na prostem, ko nama je končno, po šestih urah, ustavil avto namenjen v najino smer.

Mlad moški, ki se je odločil odpreti vrata svojega avtomobila, je bil sicer pravi avanturist. Prepotoval je veliko sveta, od Evrope do Južne Amerike. Nekaj časa je živel in delal v Avstraliji, zdaj pa živi v majhni vasici z 12 prebivalci na nekem hribu blizu Saint Flour-a in uživa življenje v miru in naravi.

Odločilno postajališče

Tako kot včeraj taksistko, nama je Bog pripeljal na pot tega človeka. Ni naju sicer pripeljal do španske meje, pač pa le 30 km naprej do glavne (in zadnje) bencinske črpalke pred Francoskim regionalnim parkom Grands Causses (v franc. Parc naturel régional des Grands Causses), od koder večina ljudi potuje direktno na jug Francije ali celo v Španijo. Idealno, mogoče pa nama vendarle uspe.

Na bencinski postaji je bilo avtomobilov dejansko veliko. Zadnja črpalka pred dolgo potjo na jug in večina njih je bilo namenjenih prav tja, kamor sva želela midva.

Španski avto

Že po 15 minutah je na postajo pripeljal avto s špansko registracijo. Iz njega sta stopila dva moška in mene je dobesedno izstrelilo iz klopice, na kateri sva sedela. Pristopil sem k njima, razložil, da sva namenjena proti Barceloni, natančneje v bližnjo Girono in strinjala sta se, da naju vzameta s seboj.

Pomislite, 500 km, ne le do meje s Španijo, ampak prav do Girone, kamor sva želela.

Posel z dragocenimi ptiči

Moška sta potovala iz Belgije. Ko sta odprla prtljažnik, kamor sva odložila del najine prtljage, sva v njem zagledala vsaj šest kletk s ptičjimi mladiči. Ja, prav ste prebrali.

Razložila sta nama, da gre za zelo redko vrsto ptic in vsaka od teh majhnih živalic je vredna več kot 1000€. Nisva se želela poglabljati v ta posel, čeprav sva z zanimanjem poslušala o tem, da so v Belgiji vredni pol manj kot v Španiji.

Za vsak slučaj

Preden smo se odpeljali iz postaje, mi je Silva prišepnila, da si je za vsak slučaj zapisala registrsko številko avtomobila in jo poslala najini gostiteljici Lauri v Tordero (28 km od Girone), kar prej nisva storila še nikoli. Nikoli ne veš. 🙂 Čeprav je bilo vozniku ime Jesus (v Španiji je to dokaj pogosto ime), vseeno stvari nisva želela prepustiti kakšnim čudnim naključjem.

Pokrajina, ki jemlje dih

Izstop kar na avtocesti

Pot z Jesusom je bila naravnost čudovita, pokrajina, ki se je razprostirala na poti do Španije je dobesedno jemala dih in midva sva bila neizmerno hvaležna, da bova vendarle uspela doseči zastavljeni cilj, čeprav je bila še pol ure nazaj slika popolnoma negotova.

A brez zapletov vseeno ni šlo. Kaj bi brez njih, kajne? Ob 23. uri ponoči smo se pripeljali do mesta Girona v Španiji in najina voznika sta se odločila, da ustavita avto kar na odstavnem pasu avtoceste, tik ob vpadnici v mesto. Bilo je nevarno in iskreno rečeno sva bila vznemirjena, kako bova od tu, v popolni temi, priromala v mesto, ki ga sploh ne poznava.

Mimo nas so drveli avtomobili, zato sva morala zelo na hitro vzeti najine stvari iz avta, da sta se prodajalca ptičev lahko odpeljala naprej.

Avto se je odpeljal – prehitro!

Ko sva postavila težka potovalna ruzaka ob ograjo avtoceste in je avto odpeljal naprej, sva se presenečeno spogledala.

Silva: ‘Nace, a se meni samo zdi, ali je Jezus ravnokar odpeljal najini torbi z računalniki s seboj?’

Še tega se je manjkalo! Ne le to, da imava pred seboj neznano mesto, ki ga morava osvojiti ob najbolj neprimerni uri, ostala sva tudi brez obeh računalnikov, najpomembnejših orodij na najini poti!

Kaj narediti? Nič ne veva o njiju in samo Bog ve, kam se najini torbi dejansko peljeta. A imela sva eno stvar. Registrsko številko. Prava avantura, ki je nekoliko zasukala smer najinega potovanja, se je šele začela. A več o tem v naslednjem prispevku.