V šestih dneh smo razdelili več kot 4800 obrokov hrane!

Medtem ko sem se pripravljal k pisanju tega članka, je prišla do mene moja draga žena, z velikim nasmehom na obrazu: “Veš kateri dan je danes?”

Na hitro sem pobrskal po spominu, ampak nič pametnega ni prišlo na površje.

“Naj ti namignem: obletnica,” pravi Silva.

Ne vem, kako je z drugimi moškimi, ko se znajdejo v takšnem položaju, ampak pri meni je nastala prava panika. Kaj sem spet pozabil? Odprem koledar. Poročila sva se v septembru, to odpade. Tudi hoditi sva začela septembra, torej odpade. Rojstnega dneva še nima, godu tudi ne.

‘Bu, nimam pojma,’ sem odgovoril.

“Danes je sedem let, kar sem te dodala na Facebook kot prijatelja!”

O moj Bog! Ženske in moški smo res vsak iz svojega planeta! In po zaslugi Facebook opomnika si bom očitno moral zapisati nov datum v svoj koledar.

Prvi dan v razdeljevalnici hrane

Ko sva vstopila skozi vrata v veliko dvorano pod cerkvijo Saint Hippolyte, je bilo zbranih že kar nekaj ljudi, vsaj petdeset. Najprej nisva našla nikogar, ki bi govoril angleško. Tako sva obstala sredi dvorane in zmedeno opazovala dogajanje.

Tradicionalni avgust

Projekt Août Secours Alimentaire je v teku že kar nekaj časa, bolj natančno od leta 1994. Kot sem napisal v prejšnjem članku, želijo odgovoriti na vrzel, ki nastane vsako leto v mesecu avgustu. Takrat večina razdeljevalnic hrane za brezdomce in socialno šibke zapre svoja vrata zaradi počitnic in dopustov.

Vsakega avgusta združijo moči prostovoljci in nekateri zaposleni v organizaciji Esat Regain Paris, ki je nosilec tega projekta.

V osmih pariških okrajih najamejo velike dvorane, v skladišča pripeljejo hrano, ki jo donirajo trgovinska podjetja, različni sponzorji in država, organizirajo ljudi in cel mesec intenzivno razdeljujejo hrano lačnim ljudem Pariza.

Sredi akcije

Torej, stala sva ob strani in opazovala dogajanje. Sredi dvorane je bilo nameščenih deset praznih miz, okrog njih pa so stali čakajoči prostovoljci in se pogovarjali med seboj.

Na drugem koncu dvorane, ob strani, je nekaj žensk rezalo svež kruh in razvrščalo različna živila, izdelke tik pred iztekom roka trajanja.

A kmalu se je začelo dogajati. Iz skladišča, ki je v sosednjem prostoru ob dvorani, so začeli voziti pakete. Postavljali so jih na mize v sredini in ljudje okrog njih so končno dobili svoje delo.

Skok v vodo

Čeprav nisva poznala rutine in načina dela, sva tudi midva pristopila k mizi. Včasih je najbolje skočiti v vodo in preprosto zaplavati. Počela sva to, kar so počeli ostali in nihče ni imel nič proti. Odlično!

Odpirali smo različne pakete hrane, od mleka, pločevink z zelenjavo, ribami, koruzo in različnimi namazi ter jih razvrščali po vrstah živil.

Kartoni mleka posebej na konec mize, pločevinke z ribami ob mleku, sirni namazi ob ribah in tako po vrsti, šest različnih vrst hrane vzdolž celotne dolžine sredinskih miz.

Prostovoljci iz vseh vetrov

Delo je steklo in čez čas sva tudi midva začela uživati. Sploh potem, ko sva med prostovoljci spoznala nekaj takšnih, ki so govorili angleško.

Zasedba pomočnikov je mednarodna, čeprav vsi živijo in delajo v Franciji. Od mladih deklet do starejših gospodov, vsi z enim samim namenom: razdeliti čim več hrane in polepšati dan ljudem, ki bodo kmalu prihajali v dvorano.

Polnjenje paketov

Ko so bili paketi odprti, hrana pa razvrščena in zložena vzdolž miz, smo začeli polniti vrečke.

Vse skupaj je zelo utečeno, domišljeno in uigrano. Kmalu nama je postalo jasno, da je rutina preizkušena in maksimalno optimizirana, sad dvajsetih let avgustovskih akcij.

Šest ‘polnilcev’ se je postavilo vsak k svoji skupini živil, midva pa sva se skupaj z ostalimi vključila v vrsto, s plastično vrečko v roki. Pomikali smo se naprej, od enega polnilca do drugega, ki so v naše vrečke dodajali živila.

Ko je zadnji polnilec v vrsti dodal svoje živilo v vrečko, smo vrečko zaprli in jo postavili na hitro nastajajoči kup že narejenih ‘obrokov’.

Rjavo, modro in belo

V osnovi so obroki (napolnjene vrečke) namenjeni trem skupinam ljudi, ki prihajajo po pomoč.

Rjava vrečka vsebuje obrok namenjen družini.

Modra je namenjena posamezniku (enemu človeku), ki ima možnost (ali znanje) pripravljati topel obrok.

Bela vrečka pa tistemu posamezniku, ki te možnosti nima. Zanj je torej hrana že pripravljena.

Tako smo seveda najprej pripravili obroke za družine, potem še za drugi dve kategoriji posameznikov. Začeli smo ob dveh in končali ob štirih. Po dveh urah polnjenja smo se z veseljem ozirali na tri velike kupe pripravljenih vrečk, rjavih, modrih in belih. Zdaj pride na vrsto tisto glavno.

Dvorana, pripravljena za goste

Dvorano smo hitro preuredili v sprejemnico. Blizu kupov z vrečkami smo postavili deset miz za sprejemanje ljudi, na enem koncu dvorane je bil že pripravljen ‘bar’, kamor so ljudje lahko prišli še po kakšen priboljšek.

Tudi sveža zelenjava, sadje in kruh so bili pripravljeni. Ti se naknadno dodajajo v vrečke, preden gredo v roke posamezniku. Prostor za svež čaj, kavo in sokove je bil pripravljen. Prav tako velika okrogla miza z igračami, namenjena otrokom, medtem ko čakajo svoje starše.

En paket hrane za en dan

Ljudje, ki so ob četrti uri začeli prihajati v dvorano, so imeli posebne kartončke, prejete v centrih za socialno delo. Na kartončku je jasno napisano kateri paket in koliko teh jim pripada.

Načeloma vsak paket zadostuje za en dan, seveda pa lahko dobijo dva in jim naslednji dan ni potrebno vnovič po hrano.

Delo za sprejemno mizo

Med kratkim počitkom in prigrizkom, preden so se naša vrata odprla, sva spoznala simpatično Vicemar. Filipinko, ki odlično govori angleško in vsak dan ob četrti uri prostovoljno prihaja v dvorano, običajno za eno od sprejemnih miz.

Pomignila nama je in naju peljala do prve mize. V naslednjih štirih urah naju je čakalo povsem drugačno delo.

Usklajeno in harmonično

Silva je skupaj z dvajsetimi ostalimi, ob pomoči Vicemar, sprejemala ljudi in označevala njihove kartončke.

Jaz pa sem stal ob njej in prinašal tiste vrečke, ki so glede na podatke na kartončku pripadali posamezniku. Vsaka sprejemnica je imela dva ‘dostavljalca’, sam sem bil torej le eden od dvajsetih.

Kmalu sva bila povsem utečena. Pravzaprav je naša celotna ekipa delovala usklajeno in harmonično, vsaj za mene izjemno navdihujoče in osrečujoče delo, čeprav fizično dokaj naporno.

Vrečk nikoli ne zmanjka

In ljudje, ki so prihajali? Marsikdo je že vsaj dve uri pred odprtjem dvorane čakal v vrsti pred vrati. Pravzaprav sva jih s Silvo videla sedeti pred cerkvijo že takrat, ko sva prihajala na delo.

Čeprav vrečk nikoli ne zmanjka za nikogar, pa si vsak želi zagotoviti kakšnega od tistih dnevnih priboljškov in sveže zelenjave ali sadja, ki jih proti koncu dneva včasih res ne ostane več.

Lakota ne izbira

V dvorano so prihajali zelo različni ljudje, različnih narodnosti, ver, kultur, različne starosti. Družine z majhnimi otroci, najstniki, ostareli ljudje, posamezni moški in ženske. Vsem je bilo seveda skupno to, da jim vsakdanji obrok na mizi ni nekaj samoumevnega.

Nekateri v začaranem krogu odvisnosti, drugi brez strehe nad glavo, nekateri brez dela, a s številno družino.

Neka mlada Parižanka je objokana sedla za sprejemno mizo in potožila, da ne najde dela. Mnogi so videti naveličani in obupani. Kot da so koraki v razdelilnico tisto zadnje, kar še premore njihovo telo. A nekateri so vseeno polni pozitivne energije in zanosa, zmožni spraviti v smeh tudi nas prostovoljce.

Rezultati so izvrstni

Po enem tednu dela, se je k naši sprejemni mizi usedel Allan, direktor te enote za razdeljevanje hrane. Pokazal je rezultate dela v preteklem tednu. Bili so izvrstni!

Družinam smo razdelili 3380 obrokov, posameznikom pa 1482. Skupaj torej 4862 obrokov! Dober občutek!