Molitev ob odlomkih Rim 13,14 in Kol 3,12
Danes znova pripravljam nahbrtnik za pot. Iz skupnosti Barka v Torino. Ob tem se mi je nehote utrnila misel, kako poln bo tudi moj ‘notranji’ nahbrtnik. Kaj vse nesem s seboj? Je kaj odveč ali mi bo vse, kar imam v njem, na poti res prišlo prav?
Tudi če ne boš zares pripravil svojega nahrbtnika, te povabim, da skupaj z Gospodom pregledaš, kakšna je pravzaprav tvoja ‘prtljaga’ in ‘oprema’, ki jo nosiš v sebi. Bog namreč tudi tebe vabi na pot – takšno ali drugačno.
Gospod, pošlji svojega Duha in osvetli našo notranjost, da bomo lahko jasno videli, kaj vse nosimo v sebi.
Kaj od tega me ohranja živo, veselo, sproščeno, napolnjeno? Katere so tiste navade, čutenja, misli, ki me dvigajo v vsakdanu in podpirajo moje delovanje?
Gospod, zahvaljujem se ti za to, kar me bliža k tebi in me povezuje s teboj. Hvala, da lahko to ohranim v svojem srcu, telesu, v svojem življenju.
In Gospod, kaj je tisto, kar mi ni več prav? Kar je preveliko, pretežko, preozko, prekratko in ni več po meri mojemu duhovnemu telesu? Gospod, to želim sleči in položiti pred tvoje noge.
Prosim te, da mi daš novo garderobo. Takšno, ki me bo varovala v boju, me krasila in jo bom z veseljem nosila.
Draga Silva,
precudovita molitev….in kako zelo resnicna…potrebno si je vzeti cas, mir, molitev in razmisliti o nasi notranji prtljagi…le tako clovek notranje raste in in z svojo svetlo notranjostjo razsvetljuje tudi druge…
objem in vse dobro
Karin